Mathieu je pogledal odvetnico, nato Inès.
—Élise, lahko se pogovoriva doma.
—Pogovarjali se bomo tukaj, sem odgovorila. Želel si zunanjo pričo. Tukaj je.
Inès je tako hitro vstala, da se je stol zavrtel okoli svoje osi.
—Rekel si mi, da sta se razšla.
Mathieu ni odgovoril.
Odvetnica je odprla mapo, ki je padla na tla. Iz nje je vzela kopijo pooblastila. Podpis je bil videti kot moj, vendar tega dokumenta še nikoli nisem videla.
Od prejšnjega dne smo banko obvestili o situaciji in zahtevali blokado novih transakcij, ki so zahtevale moje soglasje. Odvetnica je poskrbela tudi za hrambo potrebne dokumentacije za izvedensko preverjanje.
Mathieu je poskušal pojasniti, da je šlo zgolj za zaščitni ukrep za podjetje.
—Zakaj si potem ustanovil drugo družbo? sem vprašala. In zakaj si nanjo prenesel naše najboljše pogodbe?
Obraz se mu je zaprl.
Inès se je umaknila proti ogledalu. Več mesecev je verjela, da pozna Mathieujeve skrivnosti. Zdaj je odkrivala, da ji je prikril najpreprostejšo stvar: še vedno je živel s svojo ženo.
Toda vedela je za posojila. Vedela je za stanovanje in avtomobil, ki ju je plačevalo podjetje. Ko jo je odvetnica prosila, naj shrani sporočila, ki si jih je izmenjala z Mathieuem, je po dolgem molku privolila.
Finančna preiskava je trajala več tednov.
Pokazala je, da je Mathieu denar podjetja uporabljal za financiranje svojega življenja z Inès. Načrtovano pooblastilo bi mu omogočilo, da bi brez moje vednosti razpolagal z mojimi prihranki. Podpis je bil ponarejen; posojila so bila ustavljena, še preden je bil denar izplačan.
Vložila sem prijavo in zahtevala ločitev.
Najtežje ni bilo zapustiti Mathieua. Najtežje je bilo gledati svoje bančne izpiske in razumeti, zakaj sem ob sobotah čistila zobozdravstveno ordinacijo, medtem ko je on z denarjem našega podjetja plačeval stanovanje, avtomobil in potovanja.
Nekega večera sem v svojem rokovniku našla vse Inèsine zaupne izpovedi. Na začetku so moje opombe zavzemale dve vrstici. Na koncu so bile cele strani.
Še zadnjič se je vrnila v salon, brez naročila in brez prstana.
—Žal mi je, je rekla. Nisem vedela, kdo si.
Med nama sem položila svoj zaprt rokovnik.
—Vedela si, da želi svoji ženi zapustiti dolgove.
Spustila je pogled.
Nisem ji rekla, naj odide v jezi. Prav tako ji nisem ponudila odpuščanja, ki ga je morda pričakovala.
Nekaj mesecev pozneje sem sama prevzela vodenje računov podjetja, pri čemer so mi pomagali ljudje, ki sem jim zaupala. Še nekaj časa sem odpirala salon in ob sobotah delala v ordinaciji, nato pa sem lahko končno pustila drugo službo.
V četrtek po ločitvi je moj običajni frizerski stol ostal prazen.
Očistila sem ogledalo, pospravila škarje in odprla vrata naslednji stranki.
Eno leto sem poslušala drugo žensko pripovedovati moje življenje, kot da v njem zame sploh ni bilo prostora.
Tistega jutra so prvič po dolgem času vse odločitve, ki so se nanašale name, pripadale meni.
