Starec je silovito padel na tla.
Nekaj jabolk se je odkotalilo naravnost do njegovih nog.
Starejša gospa je prestrašeno vzkliknila in mu skušala pomagati vstati.
Toda mladenič se je le posmehnil.
— Si zdaj razumel, da se je bolje ne vmešavati?
Prav v tistem trenutku je starejšemu moškemu z vratu zdrsnila stara kovinska značka.
Zacingljala je ob asfalt.
Visok moški v policijski uniformi, ki je ravno hodil mimo parkirišča, se je sunkovito ustavil.
Najprej je pogledal značko.
Nato starega moža, ki je ležal na tleh.
V trenutku se mu je obraz spremenil.
— Gospod polkovnik?..
Množica je obmolknila.
Policist je hitro pritekel, starejšemu možu pomagal vstati, nato pa se nepričakovano postavil v položaj mirno.
— V veliko čast mi je, da vas ponovno vidim.
Mladi nasilnež je obstal zmeden.
— Se vidva poznata?
Policist se je obrnil proti njemu.
— Zaradi tega človeka danes sploh nosim uniformo.
Vsi okoli so nemo opazovali dogajanje.
Starejši gospod ga je skušal ustaviti.
— Ni treba…
Toda policist je nadaljeval.
— Pred petindvajsetimi leti je polkovnik Viktor Orlov iz gorečega avtobusa rešil sedem otrok in pri tem tvegal svoje življenje.
Pozneje je dolga leta usposabljal mlade častnike.
Na stotine ljudi mu dolguje svoje življenje.
Mladenič je prebledel.
Počasi je pogledal starca.
Šele zdaj je opazil stare brazgotine na njegovih rokah.
Obrabljen suknjič.
In odlikovanja, vgravirana na njegovi znački.
V tistem trenutku je na parkirišče pripeljal še en avtomobil.
Iz njega sta izstopila dva moška v vojaških uniformah.
Ko sta zagledala Viktorja Orlova, sta takoj stopila k njemu.
— Tovariš polkovnik…
Pomagala sta mu vstati.
Nato se je eden od njiju obrnil k mladeniču.
— Ste vi porinili veterana?
Fant je skušal nekaj reči.
Toda besede mu niso prišle iz ust.
Vse se je dogajalo pred očmi več deset ljudi.
Nekdo je že snemal dogodek s telefonom.
Policist je mirno vprašal:
— Imamo priče?
V odgovor se je dvignilo več rok.
Celo blagajničarka iz supermarketa je prišla ven.
— Tudi varnostne kamere so vse posnele.
Mladenič je sklonil glavo.
Prvič od začetka je bil videti resnično prestrašen.
Najbolj pa so ga pretresle besede samega starca.
Polkovnik Orlov je stopil do starejše gospe.
S tal je pobral zadnjo vrečko z živili.
Nežno je z nje otresel prah.
In se ji nasmehnil.
— Ne skrbite.
Danes nihče ne bo ostal sam.
Nato je pogledal mladeniča.
— Največja moč ni v tem, da na tla spraviš šibkejšega.
Temveč v tem, da znaš pomagati vstati tistemu, ki je padel.
Fant ni mogel dvigniti pogleda.
Čez nekaj minut so policisti začeli uradno obravnavati dogodek.
Vojaka sta starejši gospe pomagala odnesti nakupe do avtomobila.
Ljudje, ki so še malo prej nemo opazovali njeno ponižanje, pa so začeli prihajati do nje.
Nekdo ji je kupil nova živila.
Nekdo drug se je ponudil, da jo odpelje domov.
Preden je odšel, je polkovnik Orlov tiho rekel policistu:
— Upam, da si ta mladenič danes ne bo zapomnil kazni.
Ampak lekcijo.
Kajti spoštovanje do človeka ni odvisno od njegove starosti, oblačil ali avtomobila.
Začne se v trenutku, ko ob tebi stoji nekdo, ki se ne more več braniti sam.
