— Ponovi še enkrat.
Glas Ethana je zvenel mirno.
Preveč mirno.
Takšen glas imajo običajno ljudje, ki popolnoma nadzorujejo situacijo.
Kreg se je počasi obrnil.
— Kaj?
— Vprašal sem, čigava je ta hiša.
Tišina.
Glasba je že dolgo bila utišana.
Tudi najstniki zgoraj so prenehali z vpitjem.
Vsi so čutili, da se dogaja nekaj resnega.
Kreg se je posmehnil.
— Tukaj živimo že več tednov.
— To ni odgovor.
Ithan je stopil bližje.
Mati je še vedno jokala.
Oče ni mogel izreči niti besede.
Hči pa je prvič delovala nervozno.
— To je družinska hiša, — se je vmešala Vanesa.
— Zanimivo.
Ithan je vzel telefon.
Odprl dokument.
Nato je zaslon obrnil proti sestri.
— Vidiš to?
Nasmeh ji je dokončno izginil z obraza.
To je bila kopija lastniškega lista.
Njegovo ime je stalo v rubriki lastnika.
Eno ime.
Samo eno.
Ithan Witaker.
Kreg je prebledel.
— Počakaj…
— Ne, ti počakaj.
Prvič v celotnem pogovoru je Ithan povzdignil glas.
— Grozil si mojim staršem v hiši, ki sem jim jo jaz kupil.
Tišina je postala popolna.
Oče je dvignil glavo.
Mati je nehala jokati.
Tudi Vanesa je spustila pogled.
A pravi udarec je šele prihajal.
Ithan je stopil do kamina.
Odprl mapo, ki jo je prinesel s seboj.
In položil na mizo še nekaj dokumentov.
— Nisem prišel brez razloga.
Kreg je začutil, kako se mu vse v notranjosti hladi.
Izkazalo se je, da Ithan v zadnjih tednih ni le govoril z materjo.
Preverjal je račune.
Plačila.
Nadzorne kamere.
Dokumente o hiši.
In izvedel veliko več, kot je pričakoval.
V tem času je Kreg uspel zamenjati del pohištva.
Prodati nekaj stvari iz hiše.
Uporabiti naslov vile za najemanje kreditov.
In najpomembneje — poskušal je prepričati starše, naj podpišejo pooblastilo.
Domnevno za lažje urejanje.
V resnici pa je dokument omogočal razpolaganje z nepremičnino.
— Si nameraval ukrasti njihovo hišo?
je vprašal Ithan.
Kreg ni odgovoril.
Ker ni mogel.
Ker je bil odgovor očiten.
Vanesa si je z rokami zakrila obraz.
Vedela je za pooblastilo.
Vedela je za moževo načrt.
A se je raje ni vmešavala.
Kot vedno.
Takrat je Ithan naredil nekaj, česar nihče ni pričakoval.
Obrnil se je k sestri.
— Ti si moja družina.
Začela je jokati.
— In zato ti dam priložnost.
Vanesa je dvignila oči.
— Kakšno priložnost?
— Spakiraj otroke in odidi danes.
Brez škandala.
Brez policije.
Brez sodišča.
Če pa Kreg ostane tukaj še eno uro, bom uporabil vse dokumente, ki so v tej mapi.
Kreg je prvi razumel.
Izgubil je.
Popolnoma.
Čez dve uri je njegov pickup zapustil dovoz.
Še uro kasneje je Vanesa odšla z otroki.
Vila je znova postala tiha.
Zvečer je Ithan sedel s starši na verandi.
Pred njimi je šumel ocean.
Tako kot tisti dan, ko so prvič videli to hišo.
Mati ga je prijela za roko.
— Oprosti nama.
— Za kaj?
— Vedno sva se bala prizadeti tvojo sestro.
Ithan se je žalostno nasmehnil.
— Včasih se ljubezen spremeni v dovoljenje, da nekdo počne karkoli.
Oče je dolgo gledal v morje.
Nato se je prvič tisti dan nasmehnil.
— Veš, kaj je najbolj dragoceno v tej hiši?
Ithan je zmajal z glavo.
Starec je pogledal proti obzorju.
— Ne ocean.
Ne sobe.
Ne denar.
Položil je roko na sinovo ramo.
— Ampak to, da človek, ki nam jo je podaril, nikoli ni dovolil, da bi nas kdo od tod pregnal.
Tisti večer so sedeli na verandi vse do sončnega zahoda.
In prvič po več tednih so se počutili kot doma.
Ker pravi dom niso zidovi.
Ampak ljudje, ki ne dovolijo, da ti ga odvzamejo.
