To se je zgodilo v majhni vasici na jugu. Poletna vročina je vladala tudi ponoči, zato je 62-letni Nikolaj odšel spat na verando – na svež zrak, pod zvezdno nebo. Hiša je bila stara, škripajoča, okoli nje je raslo visoko plevel, kjer se pogosto skrivajo kuščarji, žabe… in nekateri še bolj strašni. Ulegel se je na staro odejo, pod glavo si je podložil roko in zaspal, medtem ko je poslušal žvrgolenje kobilic.
Ura je kazala okoli treh zjutraj. Na nebu je bila luna, sence jablane so padale na stopnice. In nenadoma je izpod ograje tiho, skoraj neslišno, izlezlo nekaj dolgega in temnega. Kača.
Premikala se je počasi, z kačjim zvijanjem, skoraj brez šumenja. Približala se je stopnicam, dvignila glavo, jeziček je hitro zasvetil v zraku. Čutila je toploto spečega človeka. Še trenutek – in njeno telo se je znašlo ob njegovi roki.
V tem času je soseda, teta Galja, stopila na dvorišče – ni mogla spati, šla je po vodo iz vodnjaka. Pogledala je v smeri Nikolajevega doma – in zamrla. Na verandi je spal mirno. Ob njegovem komolcu pa je bila kača, zvita v obroč.
Niti zakričati ni mogla. Potem je s tal pobrala prazno vedro in tiho, skoraj brez diha, vrgla kamenček v smeri ograje. Za sekundo se je zamislila, se vzravnala – in takrat se je Nikolaj premaknil.
Kača se je napela. Zdelo se je, da bo še trenutek – in se bo vrgla.
Izpod mize pri vratih je skočil pes Baron – star, a zvest Nikolajev pes. Planil je naravnost k verandi, renčal in lajal. Kača je zlo zarenčala, odskočila v stran, a Baron je bil hitrejši: udaril jo je s taco, jo zagrabil z zobmi in jo odvrgel v travo. Kača je zarenčala, poskušala odplaziti – in izginila za ograjo.
Nikolaj se je zbudil, osupel od strahu. Sedel je, si otrl oči — in pred njim je stal Baron, na preži, z dvignjenim repom in dvignjeno dlako. Soseda je pritekla in zakričala:
— Kolja! Skoraj te je pičila!
Pogledal je navzdol — in šele takrat je razumel, kako blizu je bila smrt.
Naslednje jutro je dolgo božal Barona, ga hranil z mesom in ga niti za trenutek ni spustil iz oči. Pes je ležal ob njegovih nogah, kot da se nič ni zgodilo. Nikolaj je nato na staro verando postavil tablico:
»Tu živi tisti, ki mu je pes podaril življenje«.
Od takrat je vsako noč, preden je legel, rekel:
»No, Baron, zdaj bova sama na straži?«
In pes je vedno odgovoril s tihim, samozavestnim vzdihom.
