Ko je veter s hribov prinašal vonj po mokri travi in iglah, je Marija pogosto hodila k reki – tja, kjer je voda tiho tekla in kjer je lahko razmišljala o čemerkoli. Po smrti moža je to postalo njena navada: vsak večer je šla na breg, sedla na staro deblo in preprosto poslušala šepet vode.
Tisti večer je bilo vse kot običajno. Reka se je lesketala v sončnem zahodu, kačji pastirji so žvrgoleli nad trstjem in Maria se je že odpravljala, ko je med valovi nekaj zasvetilo. Majhen kepec volne je vrtel tok. Najprej je pomislila, da je to le smeti ali zavržena igrača, a potem je zaslišala komaj razločen pisk.
»Gospod… živ je!« je zašepetala in brez pomisleka stopila v mrzlo vodo.
Izvlekla je majhno živalico – tresočo, mokro, zlepljeno od blata. Bila je podobna majhni vidri, vendar čudne oblike, s kratkim repom in velikimi pametnimi očmi. Iz vratu ji je štrlel majhen usnjen trak, na njem pa kovinski medaljon.
Maria je najdbo odnesla domov, jo zavila v brisačo, poleg nje postavila skodelico mleka in celo noč opazovala, kako se je zverica opomogla. Do jutra je zverica že poskušala hoditi po sobi, smešno se opotekajoč na kratkih nogah.
»Kaj si ti za čudež …« je tiho rekla Maria. »Imenovali te bomo Rick.
Previdno je snela trak in opazila, da se medaljon lahko odpre. Notri je bila majhna kovinska kapsula, v njej pa zvit list papirja.
Na njem so bile besede, napisane s tankim, čitljivim pisom:
»Če ste našli to žival, nosi dokaz
Previdno je snela trak in opazila, da se medaljon lahko odpre. Notri je bila majhna kovinska kapsula, v njej pa zvit list papirja.
Na njem so bile napisane besede s tankim, natančnim pisom:
»Če ste našli to žival, nosi dokaz. Ne zavrzite ga. Ne predajte ga oblastem. Prišli bodo po njega.«
Marija je dolgo sedela, ne da bi razumela, kaj to pomeni.
Kakšen »dokaz« lahko nosi žival? In kdo naj pride?
Poskusila ga je pogledati podrobneje in opazila čudno posebnost – na Rikovi strani se je v svetlobi žarnice videla majhna šiva, kot da bi bila koža nekoč prerezana in nato skrbno zašita. Maria ni zdržala, vzela je lupo – in obstala: pod tanko plastjo dlake je bila vidna bleščeča kovinska ploščica.
»To ni samo živalica …« je zašepetala.
Čez nekaj dni je Rick postal povsem udomačen. Sledil je Mariji po hiši, jedel iz njenih rok, in vedno pogosteje se je ujela pri misli, da kot da razume besede. Včasih je celo poskušal s taco »pokazati« na medaljon, kot da bi jo opominjal na nekaj pomembnega.
In potem se je vse začelo.
Najprej je prišel poštar in ji povedal, da je prišel čuden paket brez naslova pošiljatelja. V njem je bila pomnilniška kartica in sporočilo:
„Kmalu boste izvedeli resnico. A bodite previdni. Rick ni samo žival.“
Maria je pomnilniško kartico priključila na prenosni računalnik. Na zaslonu se je odprla mapa z desetinami datotek. Med njimi je bil tudi video. Pritisnila je na »predvajaj«.
Na posnetku je bilo videti laboratorij. Ljudje v belih haljah so stali okoli mize, na kateri so ležale majhne kletke. V eni od njih je bil prav takšen živalec kot Rick. Glas izza kadra je rekel:
»Eksperiment št. 17. Nosilec podatkov je pripravljen. Informacije so šifrirane v tkivih organizma. Koda ni mogoče izvleči brez živega vzorca.
Maria se je odmaknila od zaslona.
Torej … je ta maliček živo skladišče informacij? Toda čigavih? In zakaj so ga vrgli v reko?
Tisto noč je nekdo potrkal na njena vrata.
Tri kratke potrkane. Pavza. Še ena.
Maria je zamrla. V oknu so se zasvetile žaromete avtomobila. Ugasnila je luč in stisnila Rika k prsim. Živalica je tiho zapiskala, kot da tudi ona čuti nevarnost.
»Tss…« je zašepetala. »Ne boj se.«
Za vrati se je zaslišalo korakanje in globok moški glas:
»Gospa Volkova? Smo iz znanstvenega centra. Pri vas je predmet, ki pripada državi. Prosimo, da ga vrnete.«
Marijino srce je začelo razbijati. Približala se je oknu in zagledala dva moška v enakih temnih jaknah. Eden je držal radijsko postajo, drugi kovček.
Ni vedela, kaj naj stori. Na eni strani je bil strah. Na drugi strani pa ji je nekaj v njej govorilo, da Rike ne sme dati.
Naslednje jutro je Maria sedla na avtobus in odšla v sosednje mesto. Vedela je samo eno: če so ti ljudje našli njen dom, se ne bodo ustavili.
Zverca je skčila v staro škatlo in odšla k svojemu dolgoletnemu znancu, biologu Sergeju, s katerim je nekoč študirala na univerzi.
Sergej je dolgo gledal Rika, nato ga je molče postavil pod svetilko.
»Razumeš, da je to …« je končno rekel. »To ni žival. To je bioinformativni nosilec. V njegovi DNK so zapisani podatki. Sodeč po vsem, gre za državni eksperiment. Če je tisto, kar je na ključku, res, lahko vsebuje informacije, ki so nekoga stale življenje.
Marija je pogledala drobno bitje, ki je zaupljivo spalo na njeni dlani.
»In kaj zdaj?« je vprašala.
Sergej je vzdihnil.
— Zdaj vas bodo iskali. In če hočeš rešiti sebe — in njega — boš morala izginiti.
Marija je prikimala. Že se je odločila.
Čez dva dni je zapustila mesto. Nadzorne kamere so jo posnele na železniški postaji, potem pa se je sled izgubila.
Teden dni kasneje je v časopisu izšla kratka novica:
„Neznana ženska je rešila poskusno žival, ki je sposobna shranjevati šifrirane podatke. Njuna lokacija je neznana.“
Nihče ni več videl niti Marie niti malega Rika.
A govorilo se je, da je nekje v gorah, v stari hiši, zvečer mogoče videti žensko, ki sedi ob oknu z majhnim živalcem v naročju.
V njenih očeh pa je mir.
Kot da pozna skrivnost, o kateri je bolje, da svet ne izve.
