Po napornem dnevu sem se vračala domov. Sneg se je lepilo na vetrobransko steklo, žarometi so se odbijali od mokrega asfalta, pred mano pa je bil neskončen prometni zastoj. Že štirideset minut smo stali, ne da bi se lahko premaknili ali obrnili. Vklopila sem radio, slekla rokavice in samo gledala, kako kapljice dežja počasi drsijo po steklu.
In nenadoma – rahlo trkanje na okno.
Zdrznila sem se.
Ob meni je stala majhna deklica. Stara ni bila več kot pet ali šest let. Bila je vsa mokra, v starem plaščku, s kitkami, ena od njih je bila rahlo razpuščena. Gledala me je naravnost v oči – mirno, brez strahu, kot da ve, kdo sem.
»Odpri, prosim,« je rekla s tankim glasom.
Odprla sem okno – in hladen zrak je vdrl noter.
»Si se izgubila?« sem vprašala.
Zmajala je z glavo.
»Ne. Hotela sem nekaj povedati.«
Zamračila sem se:
»Kje si se pojavila, punčka? Kje je mama?«
A ona je nenadoma iztegnila roko – majhno, v mokri rokavici – in v dlani stisnila kovanec. Starinski, temen, z luknjico v sredini.
»Vzemi,« je rekla. »To je zate. Ampak ne izgubi. Kmalu ti bo prišlo prav.«
Zmedla sem se.
»Zakaj?«
Dekle me je resno pogledalo s svojimi velikimi očmi in odgovorilo:
»Ker preveč dolgo čakaš. Čez tri dni boš vse izvedela.«
Preden sem uspela kaj reči, so spredaj zagrmele avtomobile – prometni zastoj se je začel premikati. Odvrnila sem se le za sekundo, pogledala v ogledalo … in je ni bilo več. Ni bilo niti sledu.
Izstopila sem iz avtomobila in se ozrla okoli sebe – nikogar ni bilo. Samo megla, žarometi, moker asfalt.
Ko sem se vrnila v avto, sem na sedežu zagledala kovanec. Bil je hladen kot led.
Minili so trije dnevi.
Zvečer sem se peljala po isti poti. Na robu ceste je stal moški, ki je menjal kolo. Ustavila sem se – ne vem zakaj. Dvignil je pogled in mi je zastal dih.
Bil je on.
Človek, ki sem ga nekoč ljubila in ga nisem videla že več kot deset let.
Pogovarjala sva se, kot da se nisva nikoli ločila. In ko sem, ne verjameč v to, kar se dogaja, odprla predal za rokavice, da bi vzela robčke, je na tla padla kovanc, ki je zamolklo zazvonil.
In takrat sem prvič opazila vgravirano napis:
„Vse se vrne, ko pride čas.“
Pobrala sem jo – moški me je pogledal in nenadoma rekel:
»Čudno. Imel sem popolnoma enako. Dala mi jo je deklica na cesti.«
Zamrznila sem.
Pogledala sva se – in razumela, da to srečanje ni moglo biti naključje.
