Tega septembrskega dne je Anna, 67-letna upokojenka iz majhne vasi blizu Kostrome, odšla v gozd, kot je to počela vsako jesen. Košara, nožek, termos s čajem – vse kot ponavadi, mirno. Jutro je bilo hladno, a sončno: zlata listja so se vrtela v zraku, zemlja je dišala po gobah in mahu.
Anna je hodila po znani poti in si pod nosom prepevala staro pesmico. Gozd je bil njen oddih – kraj, kjer ni bilo treba misliti na vsakdanje skrbi in bolezni. Hodila je naprej in se veselila, da nihče ni dotaknil njene najljubše jase.
Pod jelko so se lesketale klobuki gob, malo dlje – podosnovniki, gosti kot igrače. Košarica se je hitro napolnila. Toda komaj je stopila za padli debel, se je zemlja pod njenimi nogami nenadoma zamajala. Najprej se je zaslišal gluh škripanje, kot da bi se pod težo lomil led, nato pa – padec.
Anna ni niti uspela zakričati. Tla so se ji izmaknila pod nogami in ona je padla navzdol skupaj z grudi zemlje in listjem. Vse je trajalo nekaj sekund – udarec, bolečina v nogi, tema. Ko je prišla k sebi, je bilo tiho. Le nekje zgoraj je svetila šibka svetloba – to je bilo nebo. Anna je ležala na vlažni zemlji, obdana s hladom in vonjem gnilobe. Poskusila se je dvigniti – noga jo je bolela, a se je lahko premikala.
Pogledala je okoli sebe. Stene jame so bile neravne, zemeljske, poraščene s koreninami dreves. Višina – najmanj štiri metre. Zakričala je: – Hej! Je kdo? Pomagajte! Odmevalo je, a gozd je molčal.
Takrat je Anna tresoč se iz žepa potegnila svetilko. Svetloba je pretrgala temo in osvetlila nekaj, kar ji je zastalo srce. Nekaj metrov od nje, tik ob steni jame, je bilo videti nekaj belega. Najprej je pomislila, da je korenina.
A ko se je bolje pogledala, je spoznala, da je to kost. Človeška. Odskočila je in se z ramo udarila ob steno. Usmerila je svetlobo višje in videla, da ni bila samo ena kost. Celotna stena je bila posuta z ostanki – rebri, lobanji, koščki oblačil, zarjaveli gumbi. V nos jo je udaril gnilen vonj. Anna je stala in komaj dihala. »Gospod…« je samo zašepetala.
Spoznala je, da ni bila samo v jami – bila je v starem grobišču. Morda iz časa vojne. Ali pa je bilo nekaj drugega, pozabljenega in strašnega. V paniki je poskušala pobegniti. Toda zemlja se je krušila pod njenimi rokami in vsakič, ko se je oprijela korenin, so se te zlomile. Svetilka ji je izpadla iz rok in se zakotalila proti steni, kjer je ležal loban.
Iz očesnih jamic je gledala črna praznina. Anna je zajokala. Čas je tekel počasi. Minila je verjetno ura, morda več. Čutila je, kako se ohlaja, kako se temna gostota. In nenadoma – zvok. Zgoraj se je nekaj premaknilo. Šumenje vej. – Hej! – je spet zakričala. – Je tu kdo?! Odgovora ni bilo. Toda sence zgoraj so se premikale.
Za sekundo se je zdelo, da nekdo gleda navzdol. Silhueta. »Pomagajte!« je spet zaklicala. Toda namesto odgovora je zaslišala tiho šumenje, kot da se je nekdo počasi umaknil na stran. In takrat je Anna opazila: pod njenimi nogami je nekaj zaškripalo. Usmerila je svetilko navzdol. In obstala je.
Na tleh, tik ob njenih nogah, je ležala stara lesena škatla. Polgnila, z železnimi vogali. Na enem mestu so bile deske zlomljene in iz notranjosti je zasijalo nekaj kovinskega – kot zlato. Previdno se je dotaknila – deska je odpadla. V njej so ležale stare kovance, srebrni križi, medalje in … krogla, ki je bila zabita v kost roke, ki je štrlela iz škatle. Anna se je odmaknila. Srce ji je divje razbijalo.
To ni bilo običajno pokopališče. To je bilo mesto, kjer je nekdo nekoč skril truplo in zaklad. Ponovno je dvignila pogled – in zamrla. Na robu jame je stal človek. V dolgem temnem plašču s kapuco. Ni se premikal. Samo gledal je navzdol. Svetilka ji je izpadla iz rok in ugasnila.
»Kdo ste?!« je v obupu zaklicala. Tišina. Potem tiho, hripav glas od zgoraj:
»Nihče ne bi smel najti tega mesta …«
Zadnje, kar je uspela slišati, je bil zvok, kot da se je od zgoraj spet vsula zemlja.
Naslednji dan je iskalna skupina v gozdu odkrila svež prepad. Košara z gobami je ležala ob njem, skrbno postavljena ob drevesu. Spodaj pa ni bilo ničesar. Niti jame niti sledov.
Samo ravna zemlja in čuden občutek, da gozd ve več, kot pripoveduje.
