Vso noč je nad hribi divjala nevihta. Veter je tulil, kot da bi hotel odtrgati strehe, dež je tolkel po oknih, bliski pa so osvetljevali nebo s takšno svetlobo, da je stara kmetija tresla ob vsakem grmenju.
Lucas Schneider, kmet z dvajsetimi leti izkušenj, ni spal – nevihta je bila premočna, da bi lahko mirno spal. Toda ko je iz hleva prišel dolg, boleč rjovenje, je Lucas zagrabil petrolejko in stekel na dvorišče.
Blato je škropilo pod škornji, veter ga je poskušal podreti. Odprl je težka vrata hleva. Notri, na slami, je ležala njegova najboljša krava – Bella. Težko je dihala, oči so ji žarele od bolečine in strahu – začel se je porod.
»Drži se, punčka … jaz sem z vami,« je zašepetal Lukas in zavihal rokave, kot je nekoč to počel njegov oče.
Delal je samozavestno, z izpiljenimi gibi. Toda čim dlje je proces napredoval, tem hladnejši je postajal zrak. Lampa je utripala. Prezračevalnik je žvižgal, kot da bi nekdo neviden hodil med hlevi.
In potem… trenutek.
Lucas je previdno potegnil za sprednje noge, toda ko se je novorojeno bitje pojavilo na svetu, je otrpel.
To ni bil teliček.
Telo je bilo prekrito s sluzjo, treslo se, bilo je toplo… vendar:
Noge so bile predolge in preveč tanke.
Ni imelo dlake, koža je bila skoraj prosojna.
Ušesa so bila ostra, kot pri risu.
Oči so bile zaprte, vendar se je pod vekami nekaj premikalo, kot da bi že … videlo.
»Gospod vsemogočni …« je zašepetal Lucas in se umaknil nazaj.
Bella je nenadoma tiho zamukala – ne iz strahu. Kot da bi … prosila. Ne odvrzi me.
Bitje je spregovorilo. Ni bil niti rjovenje niti jok – zvok, ki ga Lukas še nikoli prej ni slišal.
V tem trenutku je zagrmel grom, da se je skedenj stresel. Veter je odprl vrata na stežaj.
In bitje je odprlo oči.
Jantarne. Globoke. Ne povsem človeške… a tudi ne živalske.
Lucas je zamrznil. V rokah mu je trepetala svetilka.
Na slami je drobno bitje komaj dvignilo glavo… in proti njemu iztegnilo majhno, skoraj človeško dlan.
Stal je med strahom in dolžnostjo.
Pred njim je bilo nekaj tujega… a živega.
In izbral je.
