Ko je družina Beljajev dobila papigo po imenu Keša, so se vsi smejali: bil je smešen, a popolnoma tih.
Tedne ni bilo slišati nobenega zvoka. Niti “Živjo”, niti “Keša, priden fant.” Samo gledal je vse s svojimi pozornimi očmi.
“Mogoče je samo len?” se je pošalila mama.
“Ali pa preveč pameten, da bi govoril neumnosti,” se je zasmejal oče.
A prav ta “tihi čudež” je nekega dne postal junak.
Beljajevi so imeli v svojem stanovanju še eno najljubšo hišno ljubljenčko – mačko po imenu Sonja. Sneguljčica, puhasta, z očmi kot porcelanasta punčka. Keša in Sonja sta imela nenavadno prijateljstvo: papiga je rada sedela na naslonjalu kavča in “opazovala”, mačka pa jo je gledala od spodaj, kot da bi razumela mir v njihovem domu.
Nekega dne je mama šla v trgovino, oče je bil v službi, Sonja pa je spala na balkonu. Bil je miren poletni dan, okna so bila na stežaj odprta.
Nenadoma se je nebo stemnilo – začelo je deževati. Sunek vetra je zaloputnil balkonska vrata in ta so se zaloputnila. Sonja se je znašla zunaj.
Nekaj minut kasneje je zagrmel grom in mačka je v paniki poskušala skočiti na sosednjo okensko polico.
Toda šapa ji je zdrsnila – ostala je viseti in se s kremplji oklepala roba ograje.
V stanovanju ni bilo nikogar drugega razen papige.
Keša je opazila, da je mačka v težavah. Začela se je vznemirjati, skakati po kletki, razprostirati krila – in nenadoma …
Zakričala je s človeškim glasom:
— TA-A-NJA!!! TA-A-NJA!!! TA-A-NJA!!!
Sosedje spodaj so pogledali gor:
—Kdo tukaj kriči? —
Mama se je vrnila in zaslišala papigin obupan krik s podesta.
Stekla je v sobo, stekla na balkon in se otrdela:
Sonja je visela z ograje, ujeta v zadnje kremplje.
Mama jo je uspela ujeti ravno, ko je mačka zdrsnila dol.
Papagaj je sedel na kletki z odprtim kljunom in ponavljal isto besedo, ki se je naučil, ko je vsak dan poslušal svojega lastnika, kako ljubeče kliče mačko:
— “Sonja! Sonja!”
Ko so se vsi pomirili, je mama objela mačko in kletko, v kateri je bila Keša.
Papagaj se je ponosno zravnal in tiho ponovil:
— “Sonja, draga moja!”
Od takrat naprej je Keša postala lokalna zvezdnica.
Sosedje so vsem pripovedovali to zgodbo – kot “ptica, ki je rešila mačko”. Zdaj izgovarja več besed – “reševalec”, “junak”, “mačka” – in vsakič, ko Sonja gre na balkon, papagaj pozorno opazuje in godrnja:
— “Sonja! Bodi previdna!”
