Da se je vsa družina pojavila naenkrat, je bilo treba bodisi prednje vreči kup denarja bodisi je moral nekdo umreti. Tistega dne se je oboje izpolnilo.
Stal sem na pokopališču in opazoval, kako se babičina krsta počasi spušča v zemljo. Berthino povodec sem tesno držal. Pes se je potegnil naprej, kot da bi ji sledil.
Bertha je bila babičina zvesta spremljevalka. Pripeljala jo je domov, ko sem bil otrok, in vedno je govorila: “Bertha je edina, ki ji brezpogojno zaupam.”
Moja babica je bila dobra oseba, čeprav nekoliko ekscentrična. V življenju je zaslužila veliko denarja, a svojim otrokom ali vnukom ni nikoli dala niti centa. Namesto tega je plačala za vse naše izobraževanje. Verjela je, da bi si moral človek zgraditi svoje življenje sam – tako kot je to storila ona.
Tako je moja mama, moj stric Jack, moja teta Florence in moji bratranci in sestrične že leta niso iskali. Zdaj pa so vsi stali tam. Vedel sem, zakaj. Zaradi denarja.
Zadnjih šest mesecev sem se preselila k njej, ker je bila hudo bolna. Delala sem kot medicinska sestra in skrbela zanjo. Ni bilo lahko, ampak mi ni bilo žal.
Nekoč, ko sem dobila ogromen račun za popravilo avtomobila, sem se ji pritožila.
“Ne vem, kako ga bom plačala.”
“MOČNO DEKLE SI. ZMOGLA BOŠ,” JE ODGOVORILA.
“Močno dekle si. Zmogla boš,” je odgovorila.
Zame ni nikoli naredila izjeme. Vendar me je podpirala, mi svetovala, verjela vame.
Po pogrebu so vsi šli k njej domov, da bi slišali oporoko. Svoje stvari sem spakirala vnaprej. Vedela sem, da mi ne bodo dovolili ostati.
V dnevni sobi je vladala ledena tišina, dokler ni prišel odvetnik gospod Johnson.
“Ne bom ostal dolgo,” je rekel. “Ni veliko za razpravljati.”
“Zakaj nisi?” – je zarezala moja mama.
„Cassandra ni nobenemu od njih ničesar zapustila.“
Soba je eksplodirala od ogorčenja.
TO JE NEMOGOČE! HIŠO NAM JEMLJEJO?!
„To je nemogoče! Hišo nam jemljejo?!“
„Ne morem vam povedati, kdo je dedič. Zdaj pa, prosim, zapustite posest.“
Nihče se ni premaknil.
„Ta čarovnica!“ – je zavpil moj stric Jack.
„Ne govori tako o njej!“ – sem ji rekla. „Samo na svoj način ji je bilo mar za nas.“
Ob tem je Berta začela glasno lajati.
„Kaj pa pes?“ – je vprašala Florence.
„Uspavajmo jo,“ – je hladno rekla moja mama.
„Stara si.“
„Ne moreš!“ – sem zavpila.
„Potem jo vzemi.“
„Moja najemna pogodba ne dovoljuje hišnih ljubljenčkov …“
„Potem je konec.“
Tom in Alice, moja bratranca in sestrična, sta zavrnila.
»Prav. Pripeljal jo bom,« sem končno rekel.
Odvetnik jim je spet rekel, naj odidejo, in sčasoma so vsi odšli.
VRNIL SEM SE V SVOJE STANOVANJE Z BERTHO.
Vrnil sem se v svoje stanovanje z Bertho. Najemodajalec se je strinjal, da jo bo začasno pustil ostati, čeprav je zvišal najemnino.
Nekega večera, po službi, je nekdo potrkal. Na vratih je bila moja mama.
»Vem, da jo imaš!« je zavpila.
»Kaj?«
»Dedovanje!«
»Dobil sem samo Bertho.«
»Ne laži! Zadnjih nekaj mesecev si bil z njo!«
»Nisem dobil ničesar.«
LAŽNJIVEC! DOLGOVAN SI MI!
»Lažnivec! Dolžen si mi!«
Zajokala sem. Berta mi je splezala v naročje.
Takrat sem opazila nekaj na njeni ovratnici. Snela sem jo in jo obrnila.
Na njej je bil vgraviran naslov in številka 153.
Vnesla sem jo v svoj GPS. Vodila je do železniške postaje. Številka je bila verjetno shramba za prtljago.
Oznaka ovratnice se je dala odpreti. V njej je bil skrit majhen ključ.
Takoj sem šla na železniško postajo. Ključ omarice 153 je ustrezal.
V notranjosti je čakala mapa: »Za Meredith.«
PISMO IN DOKUMENTI.
Pismo in dokumenti.
»Svoje življenjsko delo zapuščam tistemu s čistim srcem, ki ne bo izkoriščal slabosti drugih. Vse, kar imam, pripada tistemu, ki bo skrbel za Berto. Prepričana sem, da boš to ti, Meredith.«
To je bila oporoka.
»Vedela sem, da nekaj skrivaš!« Slišal sem mamo, ko je rekla.
Obrnil sem se. Tudi moj stric Jack je bil tam.
»Najel sem zasebnega detektiva. Daj mi papirje.«
»Ne!« je zavpila mama.
»Meredith mi ne bo dala ničesar,« je rekel gospod Johnson za njima.
»Kje si to dobila?«
»Obvestili so me, ko so odprli omaro. Slutil sem, da se bo to zgodilo.«
»Imam pravico do tega!« je zavpila mama.
»Cassandrina zapuščina gre tistemu, ki bo skrbel za Bertho. Nisi bil ti.«
»Potem bom zdaj jaz vzel tistega psa, polnega bolh!«
»Prepozno. Meredith je nevede prevzela odgovornost. To je bil pogoj. Če se kdo vmeša, bodo poklicali policijo.«
Mapo sem držal s tresočimi rokami.
»Gremo, Meredith. Imamo veliko dela.«
VPRAŠAL SEM JO V AVTU:
V avtu sem jo vprašal:
»Zakaj si to storila?«
»Želel si, da bi bil tvoj denar v dobrih rokah.«
Prikimal sem.
»Večino bom daroval bolnišnici.«
»Zdaj je to tvoja odločitev.«
V tistem trenutku sem pogrešal babico, a vedel sem, da je ne bom razočaral.
Verjela je vame.
IN JAZ SEM HOTEL DOKAZATI, DA IMA PRAV.
In želel sem dokazati, da ima prav.
