Sosedje so mislili, da stari gospod Harris spet kriči na potepuškega psa, toda tisto jutro je lajanje prenehalo in v tihi kuhinji je še vedno kričal le še kotliček.
Ko je Emma parkirala avto pred majhno opečnato hišo na koncu ulice, se je para na kuhinjskem oknu že spremenila v hladno meglico. Ugasnila je motor in samo sedela tam, s prsti stisnjenimi okoli volana, strmela v skrivljeno ograjo in obledela modra vrata.
To je bil kraj, kamor si je obljubila, da se nikoli več ne bo vrnila.
Njen telefon je še vedno kazal neodgovorjeni klic z neznane številke. Ženski glas na telefonskem odzivniku: »Je to Emma Harris? Sem soseda vašega očeta. Mislim, da bi morali priti. Nekaj se je zgodilo.«
Njen oče. Teh besed ni izrekla na glas že pet let.
Emma se je prisilila izstopiti iz avtomobila. Zimski zrak jo je grizel v lica, ko je hodila po poti, njeni škornji so škripali po tankem ledu. Ta trenutek si je predstavljala tolikokrat, vedno z jezo, vedno z ostrimi besedami na jeziku. Ko pa je prišla do praga, je čutila le prazno, prestrašeno bolečino.
Vrata so bila odklenjena. Z utrujenim škripanjem so se odlomila.
»Halo?« je poklicala. »Gospod Harris?« Stara navada se je izjalovila, preden bi jo lahko ustavila. Začela ga je klicati s priimkom po noči, ko je z rdečimi očmi in trepetajoč kričal, da je prav takšna kot njena mama.
Odgovorila ji je tišina, težka in zatohla.
Stopila je noter. Najprej jo je zadel vonj: predolgo kuhan čaj, prah in tisti tanek, kovinski pridih, ki ga je vohala le v bolnišnicah. Kotliček je kričal na štedilniku. Emma ga je pohitela ugasniti, z roko je drgnila po okrušeni skodelici, ki je čakala poleg nje, z vrvico čajne vrečke, ki je visela čez rob.
»Očka?« Njen glas se je zlomil pri drugem zlogu.
Iz dnevne sobe se je zaslišalo tiho cviljenje.
Emma je sledila zvoku. Na obrabljeni preprogi, poleg starega naslanjača, je ležal rjavo-bel pes, rebra so bila rahlo vidna pod zmečkano dlako. Ko jo je zagledal, je šibko dvignil glavo, rep je enkrat, nato dvakrat udaril z njim, kot da bi ga vsak mahanje stalo truda.
Ob njegovih nogah, na tleh, je ležal njen oče.
Ležal je na boku, z eno roko iztegnjeno proti psu, prsti stisnjeni, kot da bi se ga poskušal dotakniti. Oči je imel napol odprte in strmel v nogo pohištva. Na puloverju je imel madež od čaja, njegova stara ura – tista, ki je ni nikoli snel, ko je bila še otrok – pa je mirno utripala s svojimi digitalnimi številkami, kot da bi čas lahko tekel brez njega.
Emma se je otrdela. Za trenutek je bila spet stara deset let, ko ga je zjutraj opazovala, kako si nadene isto uro, ji pomežikne in reče: »Ta stvar upravlja hišo, Em. Če se ustavi, smo obsojeni na propad.«
Padla je na kolena. »Očka?« Vedela je. Kljub temu se je dotaknila njegovega vratu in obupano iskala toploto, utrip, kakršno koli izdajo tega, kar so ji govorile njene oči. Ni bilo ničesar.
Pes je cvilil in lizal očetov rokav.
Nekaj v njenih prsih je počilo, počasi in boleče, kot led, ki se lomi na reki.
Prišli so reševalci, nato policija. Govorili so z nežnimi, vajanimi glasovi, spraševali po datumih in telefonskih številkah, razlagali o srčnih napadih in kako je bilo »verjetno hitro«. Emma je mehanično prikimala. Slišala se je reči: »Že leta se nisva pogovarjala,« in besede so imele okus po rji.
Šele ko so zaprli črno vrečko, je ugotovila, da se pes ni premaknil z naslanjača. Gledal jo je z razširjenimi in mokrimi očmi, vsako mišico napeto, a šape je imel prikovane na preprogo.
»Ali pes pripada njemu?« je vprašal eden od reševalcev.
»Jaz … ne vem,« je priznala Emma. »Prej je sovražil pse.«
»Že ure tuli,« je soseda z glasovne pošte tiho rekla z vrat. »Mislili smo, da spet samo kriči. Veste, kako je postal. Ampak pes … ni hotel nehati. Zato sem poklicala.«
Ko so vsi končno odšli, je mrak že pritiskal na okna. Emma je stala sredi majhne dnevne sobe, ki je še vedno dišala po njem: poceni tobak, močan čaj, star papir. Pes jo je opazoval, sključenega telesa in sklonjenih ušes.
»Hej, prijatelj,« je tiho rekla. »Kako ti je ime?«
Le pomežiknil je, nato pa pogledal proti vratom, kot da bi pričakoval, da se bo njegov lastnik vrnil.
Emma je previdno sedela v naslanjaču. Springs se je pod njeno težo pritoževala. Na klubski mizici so ležala bralna očala, nedokončana križanka in okvir za fotografijo, obrnjen navzdol.
Dvignila ga je.
Bila je slika nje pri dvanajstih, kako stoji pred šolskim znanstvenim projektom, lasje so ji bili spleteni v dve neenakomerni kiti in se je široko smehljala. Zraven nje, mlajši in bolj raven, se je njen oče smehljal v kamero, roka mu je nerodno lebdela za njeno ramo, kot da bi se je bal dotakniti.
Zastal ji je sapo. Obrnila je okvir. Na hrbtni strani je nekdo s tresočo se pisavo napisal: »Emmina velika zmaga. 2005. Moja briljantna punca.« Zadnji dve besedi sta bili dvakrat podčrtani.
Ni vedela, da to hrani.
Pes je prišel do fotografije in jo povohal, nato pa ji je z nežnim vzdihom naslonil glavo na koleno, kot da bi tudi on čakal, da ga opazijo.
Emma je pogoltnila jok. »Kako dolgo sta bili vidve sami tukaj?« Njen glas je komajda preglasil šepet.
V kuhinji je na tleh našla dve skledi: eno z vodo, skoraj prazno, drugo s poceni pasjo hrano. Na kavlju pri zadnjih vratih je visel nov povodec, še vedno tog iz trgovine. Zraven je bil očetov težak zimski plašč z nabreklimi žepi.
V enem žepu je našla zmečkan račun in majhen, prepognjen list papirja. Račun je bil iz trgovine za male živali, datiran le tri tedne nazaj. Papir je bil sporočilo, napisano z isto tresočo roko:
»Emma – Če se kdaj vrneš, se ga ne boj. Kliče se Srečni. Našel sem ga ob reki. Je dober poslušalec. Tudi jaz se trudim biti eden izmed njih. – Očka.«
Kolena so ji skoraj odpovedala. Naslonila se je na pult in sporočilo pritisnila k prsim, kot da bi ga lahko potisnila naravnost v srce.
Čakal jo je. S potepuškim psom in upanjem, za katerega je prisegla, da mu ga nikoli več ne bo dala.
V spalnici je našla še več tihih dokazov o moškem, ki si ga ni dovolila predstavljati. Predal, poln neposlanih rojstnodnevnih voščilnic, na vsaki je bilo njeno ime napisano na ovojnici s skrbno napisanimi črkami. Časopisni izrezki o štipendijah, čeprav je odnehala. Majhna škatla z njenimi starimi šolskimi risbami, porumenelimi in prepognjenimi.
Jeza, ki jo je leta polirala, se ji je nenadoma zdela otročja in tanka ob teh nerodnih, obupanih poskusih, da bi se popravila.
Tisto noč se Emma ni mogla prisiliti, da bi hišo zapustila prazna. V okrušeni skodelici si je skuhala čaj, se usedla v naslanjač in pustila Luckyju, da se je zvil k njenim nogam. Vsakič, ko se je premaknila, je dvignil glavo in pogledal proti hodniku, nato pa spet k njej, zmeden, kot otrok, ki se prebudi iz slabih sanj.
»Sovražila sem ga,« je priznala v temni sobi. »Si vedela? Vsem sem rekla, da mi je vseeno, ali bo živel ali umrl.«
Lucky je zavzdihnil in pritisnil svojo toplo stran ob njen gleženj.
Končno so ji pritekle solze, počasne in neustavljive. »In zdaj je prepozno,« je izdavila. »Vrnila sem se samo zato, da bi pogledala vrečko.«
Nekje med tretjo skodelico čaja in tišino, ki je postajala vse manj ostra, se je odločila.
Zjutraj je poklicala pogrebni zavod. Nato je poklicala svojo službo, njen glas je bil mirnejši, kot se je počutila, in rekla, da potrebuje nekaj dni. Ko je prekinila klic, jo je Lucky opazoval z napetimi ušesi.
»Greš z mano,« mu je rekla.
Negotovo je mahal z repom, kot da bi se bal upanja.
Na hodniku je vzela očetovo uro iz majhnega krožnika ob vratih. Še vedno je tiktakala, trmasto je štela sekunde, ki jih on ne bo nikoli videl. Pripela si jo je okoli zapestja. Pašček je bil prevelik; zdrsnil ji je na roko.
»Prav,« je zašepetala in si obrisala obraz z zadnjim delom rokava. »Zmagal si, stari. Jaz bom poskrbela za tvojega psa. Uredila bom tvoje stvari. Prebrala ti bom tvoje neumne križanke. To je vse, kar ti lahko zdaj dam.«
Zaklenila je vrata za seboj in pogledala nazaj skozi matirano steklo, pričakujoč, da bo hiša protestirala, da je ne bo izpustila. Stala je tam, majhna in utrujena, z okrušeno barvo in krivo ograjo, v kateri so bile vse besede, ki jih nista nikoli izrekla.
Na poti nazaj je Luckyjeva glava počivala na njenem kolenu, njegov dih je bil topel in enakomeren. Vsakih nekaj minut je čutila, kako težka teža ure drsi po njeni koži, njeno tiho tiktakanje je bilo glasnejše od motorja.
Pri rdeči luči je Emma pogledala psa in nato nebo, bledo in široko nad mestom.
»Ne odpuščam ti,« je tiho rekla praznemu sedežu. »Še ne.«
Svetlobna luč se je spremenila. Odpeljala je naprej.
»Ampak poskusila bom,« je dodala ravno dovolj glasno, da jo je slišala tikajoča ura – in morda še kaj onkraj nje. »Zanj. Zate. Zame.«
Sreček je dvakrat udaril z repom, kot da bi odgovarjal za vse.
V stranskem ogledalu se je majhna opečnata hišica vedno bolj zmanjševala, dokler ni postala le pika na obzorju – in nekje v Emmi, na mestu, ki ga je leta zamrznila, se je nekaj končno začelo topiti.
