Starec je vsak večer prihajal do ograje vrtca in nekega dne mu je vzgojiteljica sledila in ugotovila, koga čaka.
Emma je sprva mislila, da je le osamljen sosed. Stal je nekaj metrov od vrat, roke je imel prekrižane na ročaju obrabljene palice, siva jakna pa je bila pretanka za veter. Medtem ko so starši hiteli noter in ven, je le opazoval igrišče in pogosto mežikal, kot da bi ga pozno popoldansko sonce bolelo v očeh.
Otroci so ga prvi opazili. »Dedek od ograje je spet tukaj!« je nekega torka zavpila mala Mia in pritisnila nos k steklu. Nekaj otrok mu je mahalo z okna. Starec je dvignil roko, sprva nerodno, nato bolj samozavestno, pod njegovimi belimi brki se je pojavil kanček nasmeha.
Emma je cel teden samo opazovala. Nikoli se ni približal vratom, ni nikoli spregovoril z nikomer, nikoli ni poskušal vstopiti. Prišel je šele okoli 17. ure, tam stal dvajset minut, nato pa se počasi odpravil, vlekel levo nogo, kot da bi ga vsak korak stal.
Nekega večera, ko so skoraj vsi otroci odšli domov, je ostal samo David, ki je sedel sam na nizki klopi ob vratih, z nahrbtnikom na kolenih. Njegova mama je spet zamujala. Emma mu je natočila čaj v majhen papirnat lonček in se usedla poleg njega.
»Vidiš tistega dedka tam?« je David nenadoma vprašal, ne da bi dvignil pogled.
»Da,« je Emma previdno odgovorila. »Ga poznaš?«
David je skomignil z rameni in strmel v svoje čevlje. »Videti je kot nekdo.«
»Kdo?«
Ugriznil se je v ustnico. »Kot moj dedek. Ampak mama pravi, da ga nimam.«
Besede so se Emmi zataknile v prsi. V njeni mapi je Davidova »družinska« vrstica imela le dve imeni: mati in otrok. Oče: kratka črtica.
Tisto noč, ko se je starec obrnil, da bi odšel, je Emma stopila ven.
»Oprostite, gospod,« je poklicala in se tesneje zavila v jopico.
Ustavil se je in se počasi obrnil. Od blizu je videla, kako utrujene so bile njegove oči. Bledo modre, izprane kot stara fotografija.
„Je kaj narobe?“ Njegov glas je bil tih, vljuden.
„Vidim vas tukaj skoraj vsak dan,“ je rekla Emma. „Imate otroka v tem vrtcu?“
Spustil je pogled. Za trenutek je mislila, da se bo pretvarjal, da ne razume. Nato je iz žepa potegnil zmečkano fotografijo in ji jo ponudil.
Mlada ženska v bolniški postelji, z znojnimi lasmi, prilepljenimi na čelo, se je hkrati smejala in jokala. V naročju je držala novorojenčka, rdečega in majhnega. Zraven nje je sedel moški v delavski jakni, še vedno v prašnih škornjih, z rokami, nerodnimi, a previdnimi na odeji.
„To je moja hči Anna,“ je rekel. „In moj vnuk. Držala sem ga deset minut, preden so me … prosili, naj odidem.“
Emma je pogledala datum, natisnjen v kotu. Bilo je skoraj pet let nazaj.
„Kako mu je ime?“ je vprašala.
Starec je okleval, kot da bi ga odgovor lahko prizadel. „David,“ je zašepetal.
Emma je začutila, kako se je veter ohladil. „Ste Davidov dedek?“
Ob imenu se je zdrznil, kot da bi bilo prepovedano.
„Mislim, da,“ je rekel. „Od tistega dne ga nisem videl. Anna … bila je jezna. Rekla je, da sem jaz razlog, da je njegov oče odšel. Rekla mi je, naj se jim nikoli več ne približam. Mislil sem, da se bo pomirila. Potem pa je spremenila številko, se preselila. Ta vrtec sem našel le zato, ker sem na ulici prepoznal Anno. Za roko je držala fantka. Mojega fantka.“
Pogoltnil je slino in pogledal ograjo, kot da bi bila kamnita stena.
„Nočem jih motiti. Samo videti želim, da je … v redu.“ Glas se mu je pri zadnji besedi zlomil.
Emma je v sebi čutila boleče zvijanje. Predstavljala si je starega moža, ki vsak dan hodi sem, samo da bi ujel majhen nahrbtnik, skačučo silhueto, smeh, ki ga nosi veter.
„Zakaj se ne pogovoriš s svojo hčerko?“ je Emma tiho vprašala.
Hitro je zmajal z glavo. „Spet bi ga odpeljala. Star sem. Lahko stojim tukaj. Dovolj je.“
Naslednji dan Emma ni mogla nehati gledati Davida. Kako skrbno je razporedil svinčnike po barvah, kako je preveril, ali imajo drugi otroci prigrizke, preden je odprl svoja, kako je vedno preiskal vrata, ko so zaškripala.
Ob 17. uri se je starec spet pojavil. Tokrat je bilo sonce močnejše in je metalo zlati sij na igrišče. Otroci so tekali naokoli, kričali in se smejali. David je stal blizu tobogana, nahrbtnik pa je že nosil.
„David,“ je poklicala Emma. „Poglej ograjo.“
Obrnil se je. Starec je bil tam, kot vedno, in se je trudil biti neviden.
„Mama pravi, naj se ne pogovarjam z neznanci,“ je zamrmral David.
„Ne boš govoril,“ je odgovorila Emma. „Samo … pomahaj. Če želiš.“
David je okleval, nato pa počasi dvignil roko. Starec se je otrdel. Njegov obraz se je v trenutku spremenil: zmeda, strah, nato tako krhko upanje, da si je Emma morala ugrizniti v ustnico.
V odgovor je dvignil tresočo roko. Za trenutek sta v zraku viseli dve dlani, ločeni s kovinskimi palicami in na razdalji petih metrov. Nato so avtomobili staršev zakrili pogled in trenutek je bil mimo.
Tistega večera, ko je bilo dvorišče prazno, je Emma našla starca, ki je še vedno stal tam in si z vogalom rokava brisal očala.
»Pomahal vam je,« je rekla.
»Vem.« Nasmehnil se je in to ga je pomladilo. »Hvala, gospodična …?«
„Emma.“
„Hvala, gospodična Emma. Danes je bil … dober dan.“
Dva tedna je vse potekalo tako. Skrivni ritual na prostem. Vsak večer se je David pretvarjal, da si ob ograji zavezuje vezalke, nato pa hitro pomahal. Starec je prikimal nazaj in skril svoje veselje za palico. Nobeden od njiju ni poznal imena drugega; uradno sta bila neznanca.
Preobrat se je zgodil na deževen četrtek.
Anna je premočena in jezna vdrla v vrtec. „Zakaj je spet tisti moški pri ograji?“ je skoraj zavpila.
Otroci so poskočili. David je otrpnil v kotu in se oklepal nahrbtnika.
Emma je čutila, kako se ji je želodec stisnilo. „Anna, prosim, pogovoriva se v moji pisarni.“
„Ne,“ je siknila Anna. „Sledi mojemu otroku. To počne že tedne. Pravkar sem ga spet videla. Kličem policijo.“
Davidove ustnice so se tresle. „Mama, on ni …“
„Ne govori, David!“ je zarezala, nato pa si je takoj pokrila usta, osramočena lastnega tona.
Emma je globoko vdihnila. »Anna, ta moški je tvoj oče.«
Tišina je udarila po sobi kot klofuta. Anna je pobledela.
»Ti je to povedal?« je zašepetala.
»Pokazal mi je fotografijo,« je rekla Emma. »Na vaju in Davida v bolnišnici.«
Anine oči so se napolnile s solzami, a bile so jezne solze.
»Ni ga bilo tam, ko sem ga potrebovala,« je rekla. »Rekel je, da sem si uničila življenje, ker sem obdržala otroka. Ko je Davidov oče odšel, je preprosto … izginil v službo, k prijateljem, kamorkoli, le ne k nama. In zdaj stoji tam kot kakšen tragični junak?«
Emma je poslušala in v vsaki besedi čutila težo let.
»Vsak dan prihaja,« je tiho rekla Emma. »Ničesar ne prosi. Samo opazuje, ali je z vnukom vse v redu. Misli, da si ne zasluži ničesar več.«
Anna se je pogreznila na stol. David se je počasi približal, previden kot mucek.
„Mami,“ je vprašal s tihim glasom, „ali res imam dedka?“
Anna si je prislonila roke k obrazu. Dolgo je bilo slišati le tiktakanje poceni stenske ure.
Končno je zašepetala: „Da. Imaš.“
David je pogledal Emmo, nato pa okno, zamegljeno od dežja.
„Ali ga lahko … vsaj vidim od bližje?“ je vprašal.
Anna je odprla usta, da bi rekla ne. Beseda je lebdela v njej, težka od stare bolečine. Nato je izdihnila, kot da bi v enem dihu odpuščala leta grenkobe.
„Pet minut,“ je hripavo rekla. „In tam sem s tabo.“
Skupaj sta šla ven. Dež se je spremenil v droben dež. Starec je že vstal, da bi odšel, s sključenimi rameni.
„Očka,“ je poklicala Anna.
Ustavil se je, kot da bi se mu tla zgrabila za noge. Počasi se je obrnil. Ko je zagledal Anno in fanta poleg nje, je spustil dežnik. Zakotalil se je v lužo, pozabljen.
»Rekla sem ti, naj se nama ne približujeta,« je začela Anna, a njen glas se je zlomil. »Pa vendar sta prihajala. Vsak dan.«
»Hotel sem samo videti, če … če sta oba živa,« je rekel, ne da bi se odmaknil od Davidovega obraza. »Vem, da sem se motil. Vem, da si ničesar ne zaslužim. Ampak nisem mogel, da ne bi prišel.«
David je stopil naprej in se napol skril za materino plašč.
»Si res moj dedek?« je vprašal.
Starec je prikimal, saj se je bal dihati.
David je za trenutek pomislil, nato pa izrekel najpreprostejši, najkrutejši in najprijaznejši stavek:
»Potem lahko stojiš bližje. Tam ob ograji je hladno.«
Anna je zaprla oči. Končno sta se iz njega ulili dve solzi.
»Pet minut,« je ponovila, a jeze ni bilo več.
Starec se je približal, z vsakim korakom negotov. Ustavil se je na dolžini roke, ne da bi si upal iztegniti roko.
»Zrasel si,« je neumno rekel in se nato zasmejal samemu sebi. »Seveda si zrasel. Bil si tako velik.« Pokazal je majhno režo med dlanmi.
David se je nasmehnil. »Zdaj sem star pet let. Znam brati ‘mama’ in ‘avtobus’.«
Nič in vse. Besede o ničemer, ki so pomenile vse, kar so izgubili.
Emma je opazovala z vrat, prekrižala roke na prsih. Rosenje je igrišče spremenilo v zamegljen akvarel, sredi njega pa so stale tri postave ostre in resnične: ženska, ki se je še vedno borila z jezo, otrok, ki je odkrival družino, in starec, ki se je učil stati brez ograje.
Ko sta končno odšla, sta počasi hodila proti avtobusni postaji. Še ne skupaj, a dovolj blizu, da sta od daleč skoraj izgledala kot družina.
Naslednji dan je bil prostor ob ograji prazen.
Emmi se je sprva srce stisnilo, nato pa je na vratih opazila nekaj: majhno ovojnico z njenim imenom, ki jo je držal obrabljen trak.
V notranjosti je bila ena sama fotografija. Stara slika iz bolnišnice, skrbno sploščena. Na hrbtni strani je bila tresoča vrstica:
»Hvala, ker si mi dovolil stati malo bližje. — Mark.«
Tisti večer, ko je Davidova mama prišla ponj, je stekel naprej in se obrnil nazaj, da bi zavpil:
»Dedek me bo v soboto prišel iskat! Gremo v park. Rekel je, da bo ves dan stal ob meni, ne za ograjo.«
Emma se je nasmehnila in prikimala, čutila je, kako se ji je nekaj toplega in bolečega razširilo po prsih.
Včasih, je pomislila, največja razdalja med ljudmi ni celina ali mesto. To je pet metrov asfalta in kovinska ograja, ki je nihče ne upa prečkati prvi.
Tokrat jo je otrok prečkal z enim preprostim stavkom: »Tam ob ograji je hladno.«
In za enega starca se je ves svet premaknil malo bližje.
