Ko je prijateljicam povedala, da se bo poročila z moškim, ki bi ji lahko bil dedek, ji nihče ni verjel, da gre za »ljubezen«.
Tudi sama ni verjela v to. Bila je stara 23 let, on pa 68. Ogromna hiša, šofer, zbirka redkih slik, potovanja v prvem razredu, darila, diamanti – vse to je bilo kot slika iz tujega življenja.
A najpomembneje – gledal jo je z očmi človeka, ki je bil videti miren, samozavesten in ni potreboval dokazov.
To ji je vedno manjkalo. Seveda so jo mnogi obsojali. Seveda so na družbenih omrežjih krožile šale. Seveda so za njenim hrbtom šepetali: »No, našla si si denarnico«.
A ona – mlada, brez podpore staršev, iz preproste družine – se je odločila, da je to njena priložnost. In da ni sramotno želeti si boljšega življenja, ampak da te zaradi tega ponižujejo. Poroka je bila skromna, a draga. On jo je nežno in samozavestno držal za roko.
Ona se je počutila kot nevesta, ki ji nihče na svetu ne želi ničesar slabega. Zdelo se je, da ne more nič iti narobe.
Prve tedne so bile idealne. Služkinja ji je prinašala zajtrk v posteljo. Vrtnar je skrbel za ogromen vrt. Kupoval ji je obleke, jo vodil v restavracije, ji izrekal komplimente s takšno iskrenostjo, kot da je pred njim dragocenost, ne pa mlada žena, ki jo polovica mesta obsoja. Sprostila se je. Verjela je, da ji je usoda končno nasmehnila. Dokler se nekega dne ni vse sesulo.
Našla je dokumente, ki… niso bili namenjeni njej. To se je zgodilo povsem naključno. Prišla je v njegovo pisarno, da bi ga vprašala, kaj želi za večerjo. Vrata so bila priprta. On je odšel po opravkih, ona pa se je odločila, da bo počakala znotraj. Na mizi je ležala tanka usnjena mapa. Takšna, ki pritegne pogled.
Resnično ni hotela odpreti. Toda notranji glas – tisti, ki šepeta v trenutkih nevarnosti – je rekel: »Poglej«. In ona je pogledala. Notri je ležal zapečateni kuvert, datiran z lanskim tednom. Na vrhu je bil napis: »Za mojo ženo. Odpri v primeru moje smrti«. Njene dlani so se znojile. Srce ji je tako močno razbijalo, da je težko dihala. Zakaj »v primeru smrti«? Zakaj je napisano tako kmalu? In zakaj … zakaj se zdi pisava tresoča?
Ni odprla kuverte – vest ji tega ni dopustila. Toda misel, da je njeno življenje odvisno od vsebine kuverte, ji ni dala miru. Vrnil se je čez uro in jo zagledal v pisarni. Ni se razjezil. Ni zakričal. Le utrujeno se je nasmehnil in rekel:
»Ni to, kar misliš.«
Ampak ona je razumela: nekaj skriva. Njegova skrivnost se je razkrila čez teden dni. Postal je bledejši. Utrujen. Pogosteje je sedel v fotelju.
Nasmehnil se je nekako drugače – žalostno, kot da se poslavlja. Nekoč ponoči se je zbudila zaradi zvoka. Stal je pri oknu in se držal za srce.
– Kaj je z vami?!
– Vse je v redu, pojdi spat…
A bilo je videti, da ni v redu. Vztrajala je in zjutraj je prišel zdravnik. Ga je pregledal. Prosil jo je, naj gre ven. Potem je izrekel stavek, od katerega se ji je zavrtelo v glavi:
– Vedel je za diagnozo. Že dolgo. In jo je skrival. Imel je še… zelo malo časa.
Občutila je, kako se ji ruši svet. Ne zaradi strahu, da bo ostala »brez denarja« — ne. Zaradi strahu, da bo izgubila človeka, ki jo je prvič v življenju obravnaval s spoštovanjem in skrbjo. Približala se je možu. Tiho. Sedla je poleg njega. In on, kot da bi razumel, da je vse razkrito, ji je podal kuverto.
»Vzemi… Moraš vedeti resnico.«
Vsebina je vse spremenila. Prebrala je pismo. Jokala je. Ni mogla verjeti. In prvič razumela, zakaj jo je vedno gledal s tako hvaležnostjo. A najpomembneje – v pismu je bilo tisto, kar ji v življenju nikoli ni povedal. Tisto, kar je popolnoma spremenilo njen odnos do tega zakona…
do denarja… do sebe… in do njega.
To, kar bo njeno končno odločitev naredilo nepričakovano celo zanjo samo. In prav ta korak bo pokazal, da se ni poročila z njim samo iz koristoljubja… ampak zaradi usode.
