Navajena sem se smatrati za človeka, ki ga je težko prestrašiti. Vzgojila sem dva otroka, prestala sem prenove, videla sem ščurke – malo je stvari, ki me lahko iztirijo iz ravnovesja. Toda tisti večer, ko sem pristopila k zadnjim vratom kuhinje in videla na pragu čudno kopico prosojnih kroglic, ki so se svetile od znotraj … me je po hrbtu prešinil pravi mraz.
Ležale so v gosti kupčki, kot da bi jih nekdo namerno nasul sem. Gladke, ravne, enake – kot biseri, a nekoliko motne. V svetlobi žarnice so se komaj opazno lesketale, kot da bi dihale.
Prva misel je bila: »Je to čigava legla?«
Celo nogo sem umaknila – kaj če bi stopila nanje in bi se … razpočile?
Vklopila sem svetilko na telefonu in se približala: kroglice so bile popolnoma okrogle, na videz hladne, malo manjše od grozdja. Brez folije, brez membrane, brez gibanja znotraj – in vendar je bilo v njih nekaj preveč … živega. Zdrznila sem se. Poklicala sem moža, a bil je v službi. Otroci so že spali. In tako sem stala v svoji kuhinji, na tleh pri vratih pa je bilo kot nekakšna inkubacijska laboratorija.
Vklopila sem svetilko na telefonu in se približala: kroglice so bile popolnoma okrogle, na videz hladne, velikosti malo manjše od grozdja. Brez folije, brez membrane, brez gibanja znotraj – in vendar je bilo v njih nekaj preveč… živega. Zdrznila sem se. Poklicala sem moža, a bil je v službi. Otroci so že spali. In tako sem stala v svoji kuhinji, na tleh pri vratih pa je bilo kot v inkubacijski laboratoriji.
Prvih 10 minut sem samo gledala. Potem se je vklopil način odrasle osebe: pospraviti, razumeti, obdelati mesto. Toda bolj kot sem gledala te kroglice, bolj jasno sem razumela – niso se pojavile naključno. Povsem nedavno sem popravljala vrata: zamenjali smo spodnjo letev in pod njo se je odprla špranja. Takrat sem se odločila, da bom vstavila začasno zaporko … in seveda sem pozabila. Zdaj pa je med lesom in tlemi lepo zložena kupčka teh čudnih kroglic.
In takrat se je zgodilo prvo nepričakovano odkritje. Ko sem z žličko rahlo dotaknila eno kroglico, je bila mehka. Ni bila iz stekla, plastike ali celo želeja. Bila je … gobasta. Lahko pritiskanje je pustilo vdolbino, ki se je nato počasi izravnala. Zdrznila sem se – to ni mogel biti plastika. To ni moglo biti nekaj, kar je pustil človek.
In potem sem opazila še drugo. Ena od kroglic je bila zdrobljena – verjetno, ko so otroci popoldne zaloputnili vrata. In pod njo na tleh je bila… voda. Čista, brez vonja, kot kaplja dežja. Roke so mi zadrgetale. Zbrala sem nekaj kroglic v kozarec, zaprla pokrovček in poslala fotografijo svoji sestri, ki je delala kot laboratorijska asistentka v ekološkem laboratoriju.
In natanko pet minut kasneje sem od nje prejela sporočilo:
»Ne dotikaj se tega. Pridem zjutraj. Izgleda tako, kot misliš, ampak je treba potrditi.«
To me je samo še bolj prestrašilo. Zjutraj sem dobila odgovor, ki ga nisem pričakovala. Sestra je prišla ob zori, vzela kozarec in me že popoldne poklicala iz laboratorija.
»Sediš?« me je resno vprašala.
Čutila sem, kako mi je zastalo srce.
— To so… hidrogelne kroglice.
— Kaj?
— Hidrogelne. Veš? Takšne stvari, ki se povečajo od vode. Uporabljajo se za cvetje, šopke, včasih pa tudi kot igrače.
Sprva sploh nisem razumela. Kakšne igrače? Pri nas doma jih nihče ni uporabljal. In potem je dodala:
— Najbolj čudno pa je, koliko jih je bilo pri tebi. Da so zrasle do takšne velikosti, jih je bilo treba zaliti z vodo. In to veliko. In prav v tem trenutku mi je postalo jasno. Dan prej nam je puščal umivalnik. Voda je počasi tekla po ploščicah in odtekala pod vrati – prav tja, kjer so ležale te kroglice. Ampak od kod so se sploh vzele?
In takrat se je sestavljanki popolnoma sestavila. Pred tednom dni smo kupili šopek cvetja in na dnu embalaže so bile prav te kroglice – prozorne, majhne, kot biseri. Izpadle so pri vratih, ko sem odstranjevala papir, a sem mislila, da je to samo smeti. Pometla sem jih, a nisem opazila, da je del odletel pod špranjo. Tam so ležale suhe nekaj dni. Potem pa je nanje padla voda.
In so … zrasle. Do velikosti grozdja. Celo kup. Jaz pa sem stala sredi kuhinje, v rokah držala kozarec »skrivnostnih inkubacijskih kroglic« in se smejala do solz – od olajšanja in od tega, kako smešno je to izgledalo po včerajšnji paniki.
