To se je zgodilo v majhni vasi, kjer se poleti običajno ni dogajalo nič zanimivega. Vročina, tišina, lenobni pogovori pred trgovinami – to je bil ves lokalni dogodek. A nekega dne je nekdo izrekel stavek, ki je spremenil cel dan:
– Organizirajmo dirko!
– Na čem?
– Na prašičih!
Sprva so se temu smejali. A bolj kot so se smejali, bolj se je ideja ukoreninila. Čez uro je že vsa vas vedela: danes zvečer bodo dirke s prašiči. In začelo se je. Priprave so bile slabše kot pred rallyjem. Nekdo je prinesel pisane trakove, da bi razlikoval „športnike“. Nekdo je začel izdelovati improvizirana sedla iz starih vreč, čeprav nobena svinja ni nameravala nič nositi. Otroci so s kredo narisali startno črto, odrasli pa so se prepirali, čigava svinja je »najbolj aerodinamična«. Svinje, ki sploh niso razumele pomena dogodka, so veselo brskale po blatu.
Ko so se vsi zbrali na stari jasi, je postalo jasno: poti nazaj ni. Sedem udeležencev s svojimi svinjami je stalo na startni črti.
Na tribunah je bila polovica vasi. Smeh, pričakovanje, navdušenje. In potem – signal. Start, ki je postal legenda
Nekdo je zaklical:
– Pojdimo!
In to, kar se je zgodilo potem, je vse prisililo, da so se sklonili od smeha. Namesto da bi se pognalo naprej, so se prašiči … ustavili. Preprosto so se ustavile in začele skupaj kruliti, kot da bi se pogovarjale, kam naj gredo. Le ena – majhna lisasta svinja – je pogledala množico, kot da je razumela, kaj od nje hočejo… in se pognalo naprej, da je dvignilo prah.
Ostali so se končno tudi premaknili – nekateri zaradi hrane, drugi zaradi vonja jabolk, tretji pa samo zato, da bi dohiteli sosedo.
Ni bilo dirke, ampak prava kaotična parada živahnih likov.
En udeleženec je tekel ob njej in prosil svojo svinjo, naj se vsaj umakne iz vrta. Drugi je poskušal svojo privabiti s kruhki. Tretji pa je svojo sploh izgubil v grmovju. Gledati to je bilo bolj zabavno kot katero koli profesionalno rally. A najpomembnejše je bilo še pred nami.
Pikasta svinja je še naprej samozavestno vodila. Pretekla je polovico razdalje in dvigovala oblake prahu. Toda v zadnjem trenutku jo je blizu ciljne črte zmotil… lubenica. Velika, zrela, sočna lubenica, ki jo je nekdo neprevidno pustil ob robu polja.
Prašička se je ustavila kot pribita, pogledala cilj… potem lubenico… in izbira je bila očitna. Obrnila se je in se vrgla na lubenico, ki jo je začela veselo grižti. Množica je izbruhnila v smeh.
In takrat se je zgodilo najbolj nepričakovano: medtem ko je lisasta svinja uživala v lubenici, je druga, najbolj lena na startu – velika roza – nenadoma pospešila. Hodila je mirno, a samozavestno, ne da bi se motila zaradi hrane ali krikov. Njen lastnik sploh ni vedel, da sodeluje, dokler ni videl…
Prva je prečkala ciljno črto. Množica je ploskala, žvižgala, kričala. Zmagovalka je pomembno prhnila, kot da je vedno vedela, da se bo vse končalo prav tako. Pikasta svinja je nadaljevala z jedjo lubenice, popolnoma zadovoljna z življenjem. Ostali udeleženci so jo končno dohiteli in začeli brskati po ostankih. Dirka se je končala, vendar je bilo vzdušje takšno, kot da je celo vas zmagala na prazniku.
Kasneje so vaščani sklenili, da bo to postala tradicija. Vsako leto – dirka na svinjah.
Naj nikoli ne tečejo naravnost. Naj se dirka spremeni v kaos. Naj ne končajo tisti, na katere so stavili.
Zato pa so smeh, veselje in občutek, da je življenje lahko malo noro, vsakič zagotovljeni.
