Na tisto jamo smo naleteli po naključju. Na zemljevidu je ni bilo – bila je samo temna razpoka v skali, komaj opazna za gosto grmovje ob pečini. Tisti dan je morje bilo še posebej burno, kot da bi nas opozarjalo: »Ne hodite tja«. A radovednost je vedno premagala previdnost. Sestopili smo po spolzki poti, pot pa smo osvetljevali le s šibko svetilko. Prehod je bil ozek, zrak vlažen, iz globine pa se je slišal čuden, gluh zvok, podoben utripanju velikega srca.
Z vsakim korakom je postajalo hladneje. Z vsakim vdihom bolj zaskrbljujoče. Jama se je nenadoma razširila. Luč svetilke je zdrsnila po stenah in se ustavila na nečem, kar nam je povzročilo preobrat v notranjosti. Najprej smo mislili, da so to kamni. Potem, da so to meduze. Toda vse se je izkazalo za veliko strašnejše.
Pred nami je ležalo … nekaj živega. Celotna kolonija čudnih, podolgovatih, mlečno prosojnih kapsul, tesno stisnjenih druga k drugi. Bleščale so se z vlažno površino, kot da bi jih nekdo pravkar skrbno položil. Najbolj grozno pa je bilo znotraj. Ko smo približali svetilko, nam je srce poskočilo v petah: v vsaki kapsuli se je nekaj premikalo.
Ne rojeni očesi. Ne plavuti. Ne tace. Notri so se počasi zvijale majhne bitja – s temnimi madeži, dolgimi telesi in majhnimi membranastimi okončinami. Trgale so se, kot da bi se odzivale na svetlobo, in zdelo se je, da se je nekaj od njih sinhrono obrnilo ob zvoku našega dihanja.
— To so… mladiči? — je zašepetal eden izmed nas.
— Ampak zakaj?..
En sam gib je prekinil vso iluzijo miru: ena izmed prozornih kapsul se je močno stresla, bitje v njej pa se je iztegnilo, kot da se pripravlja pretrgati ovoj. Odskočili smo. V glavi ni bilo razlage. Samo strah. Videli smo že veliko. Meduze, ikre, ribe, morske črve – ampak NIKOLI nič podobnega.
Ovojnice so bile prevelike. Preveč urejeno razporejene. Preveč… zavestno razporejene. Niso ležale v kaosu, ampak v urejenih skupinah, kot da bi jih nekdo pameten posebej razvrstil po velikosti. Šele takrat smo opazili ogromno senco na daljni steni.
Sprva se je zdelo, da je to balvan. Potem, da je to gnilo drevo. Toda ko se je senca rahlo premaknila, smo spoznali, da to sploh ni predmet. Bilo je nekaj živega. Ogromnega. Z mehurčki kisika, ki so se počasi dvigovali s površine njegove kože. Bitje je ležalo nepremično in dihalo tako tiho, da je šum valov preglasil njegovo dihanje. Vendar je vsak njegov gib povzročil, da smo čutili tresenje v kolenih.
Trenutek, ko se je vse uredilo – in postalo še dvakrat bolj strašno Bitje se je premaknilo le za nekaj centimetrov…
in na njegovi površini smo opazili dolge priseske. Bilo je ogromno, težko, starodavno – in vsekakor pametno. In takrat smo razumeli: to so bila jajca. Toda ne rib. Ne meduz. Ne morskih črvov.
To je bil leglo velikanskega glavonožca. In on – ali ona – je ležal/ležala poleg in ga/jo varoval/varovala. Na stotine še nerojenih bitij se je treslo v kapsulah, kot da so čutila našo prisotnost. Nekatera izmed njih so bila že skoraj oblikovana – z vidnimi očmi, majhnimi tipalkami in utripajočimi organi. Stali smo pred bitjem, ki je očitno lahko z enim samim gibom odločilo, ali bomo ostali tukaj za vedno.
Ni napadel. Toda tudi ni odšel. Samo gledal je. Gledal je s tistimi praznimi, starodavnimi očmi, v katerih nismo videli jeze ali strahu – ampak opozorilo. Razumeli smo, da moramo oditi. Toda prav v tem trenutku se je zgodilo nekaj, kar nihče od nas ne bo pozabil…
Ena od kapsul je nenadoma počila s tihim klikom. Notri se je nekaj premaknilo veliko hitreje. Bitje je začelo izstopati, razprostiralo drobne lovke. Ogromna senca ob steni se je nenadoma dvignila.
In to, kar se je zgodilo potem…
je za vedno spremenilo naš odnos do morja – in do skrivnosti, ki jih skriva pod skalami.
Ampak to je že druga stran zgodbe – in zagotovo nisi pripravljen na to, kar se je zgodilo potem.
