Ko sem ponovno prišel k babici, v upanju, da bom popil čaj in se pogovoril, nisem niti slutil, da bom priča najbolj čudnemu kuharskemu triku v svojem življenju.
Babica je pripravljala meso – običajno gosto juho, ki ji vedno uspe popolna. Pomagal sem ji rezati zelenjavo, ko sem nenadoma opazil, da je v lonec dala … navaden stekleni kozarec.
Doslova sem zamrznil.
»Babica, kaj delaš?« sem izustil.
Ona se je le nasmehnila in nadaljevala z rezanjem korenja, kot da je to najbolj običajen korak v receptu.
Medtem ko se je meso kuhalo, je kozarec v loncu rahlo drgetal od mehurčkov, kot da živi svoje življenje. Gledal sem to in poskušal razumeti: zakaj? Za kaj? Je to nov trend? Ali stari »babikin življenjski trik«, o katerem do zdaj nisem niti slišal?
Odgovor je bil tako nepričakovan, da sem dvakrat vprašal, ali je človek, ki je preživel življenje v kuhinji, prepričan v to.
Kot se je izkazalo, je kozarec v posodi potreben za nadzor temperature in da meso ne »eksplodira« s peno na stenah posode.
Steklo se segreva počasneje kot kovina posode in ustvarja rahlo območje nižje temperature v sredini. Zaradi tega:
mesni polizdelki
buljon ne »pobegne« in ne vre čez rob;
meso se kuha bolj enakomerno;
pena se zbira na enem mestu, zato jo je lažje odstraniti;
juha je bolj prosojna in čistejša.
A to še ni vse.
Babica mi je povedala, da so ženske včasih, ko so bile pečice neenakomerno segrete, v lonec postavile kozarec, da bi »pomirile vrelišče« – kozarec je razporedil tokove in preprečil, da bi tekočina preveč burno vrela.
Poslušal sem in razumel: ne glede na to, koliko kuhinjskih pripomočkov kupimo, preproste ljudske zvijače včasih delujejo bolje kot katera koli tehnologija.
Ko je bila juha pripravljena, je babica kozarec vzela z običajnimi kleščami – in bil je popolnoma nepoškodovan.
»Misliš, da sem edina, ki to počne?« se je zasmejala. »To je vedela vsaka gospodinja v naši vasi!«
In takrat sem razumel, da sem po naključju videl majhen košček kulinarične modrosti, ki se prenaša iz generacije v generacijo, a so jo mnogi že pozabili.
