Na hladnem februarskem jutru so ribiči opazili nenavadno gibanje pri brežini na robu reke. Led je bil tanek, veter je rezal v obraz, voda pod ledom pa je izgledala kot črna brezno.
In nenadoma se je zaslišal obupan krik. Ni bil pasji. Tanek, prodoren, kot da bi nekdo majhen klical na pomoč. Ljudje so zagledali rdečkasto liso, ki se je obupano borila v ledeni vodi. Lisica. Mlada, izčrpana, ujeti med ledene plošče.
Medtem ko so vsi ostali zmedeni, je 32-letni Andrej odvrgel jakno in se pognal naravnost k luknji. Nihče ga ni uspel ustaviti – skočil je v ledeno vodo tako močno, da so brizgi odleteli več metrov daleč.
Led pod nogami je pokal, voda je pekla kot vrela voda – boleče in takoj. Toda Andrej se je vztrajno prebijal do utapljajoče se lisice. Majhno rdečkasto telo je že potonilo pod vodo…
Prijel jo je za vrat in jo potegnil k sebi, nato pa se je, tresoč se od mraza, začel prebijati do obale. Ribiči so pomagali izvleči oba, moškega so zavili v odejo, lisico pa v staro jakno, da bi ju ogreli.
Zdelo se je, da se je zgodba končala. Lisico so prepustili v zavetišče, Andreja pa so odpeljali domov, da se ogreje. Toda najbolj nepričakovano se je zgodilo čez teden dni.
Ko je Andrej zjutraj stopil na dvorišče, da bi odnesel smeti, je zaslišal tiho šumenje pri vratih.
Pomislil je, da je to veter… Toda ko se je približal, ni verjel svojim očem: na pragu je sedela tista lisica. Tiho, mirno, in ga gledala, kot da je prišla, da se mu zahvali.
In to, kar je storila potem, ni nihče pričakoval…
Lisica je naredila nekaj korakov naprej, previdno povohala zrak in… pred Andreja položila majhen zavojček iz suhih vejic in perja.
Darilo. Po lisjem. Nato je tiho zapiskala, kot da se poslavlja, in izginila v gozd, ne da bi se ozrla. Andrej je stal in ni mogel izreči niti besede. Razumel je: živali se spominjajo dobrote – včasih veliko močneje kot ljudje.
In od tistega dne je vsako jutro pri vratih našel orešček, storžek ali lep kamenček.
Lisica se ni več približevala… ampak je tiho puščala svoje »hvala«, dokler ni stopil zadnji sneg.
