Moški je žrtvoval lastno varnost, da bi rešil dekle iz prevrnjenega avtomobila – in sploh ni vedel, kdo je bila v resnici

Hladen večer, mokra cesta, tiho polje. Lukas se je ustavil, ko je zagledal prevrnjen avtomobil, spoznal, da je v njem še kdo živ, in se vrgel v ogenj in dim. Deklico je dobesedno iztrgal iz krempljev smrti, jo zaščitil s svojim telesom, ko je avtomobil eksplodiral, in utrpel opekline, vendar je ni spustil.

Ležala je v njegovih rokah, še vedno šibka, ko je odprla oči.

— Vi… ste me rešili?
— Samo sem bil v bližini, — je odgovoril, kot je bil vajen.

Rešilni avto je že prihajal, žarometi so rezali meglo. Reševalci so pritekli, dekle zavili in pregledali Lukasa. Zdelo se je, da je vse že za njimi.

Ampak potem se je zgodilo nekaj. Ko so dekle že dvignili na nosila, je eden od reševalcev pogledal njene dokumente in se nenadoma ostro obrnil:

»Počakajte … je to tisto dekle?«
»Katero?« Lucas je nerazumevajoče namrščil čelo.

Reševalec je zamrznil in gledal iz potnega lista na dekle.

„Maria Duarte. Tista, ki je izginila pred tremi dnevi. Hči tistega poslovneža… za njo so namreč določili visok odkupnino.“

Lucas je kot okamenel.

„Jaz… jaz nisem nič vedela,“ je komajda zašepetala Maria. „Mislila sem, da je šlo samo za nesrečo…“

Reševalci so se spogledali.

— Ampak avto niso našli tam, kjer so nazadnje videli ugrabitelje… — je zamrmral eden. Avtomobilski trgovci v bližini.
Lucas je še enkrat pogledal eksplodirani avtomobil in končno opazil: v jarku je ležal kos debele kapronske vrvi, nedaleč stran pa raztrgan vrečar z umazanimi sledmi verig.

To ni bila nesreča. In ni bil naključje. Nekoč je nekdo peljal dekle, nekdo drug pa jo je z avtomobilom potisnil v jarek, da ne bi ostala živa.

Lucas je nehote stisnil njeno roko.

— Kdorkoli že je bil… se bo vrnil po tisto, kar je izgubil, — je tiho rekel.

Maria je pobledela.

Reševalci so jo odpeljali v rešilni avto, eden od reševalcev pa je ostro potegnil Lukasa za ramo:

»Bolje, da greš tudi ti – ne zaradi opeklin. Zdaj si edini priča.«

V tem trenutku je Lukas začutil nekaj čudnega: kot da nekdo stoji v temi na robu polja in opazuje. Preveč nepremično. Preveč pozorno. Obrnil se je, a ni videl nikogar.

Samo megla, tišina… in šibek odblesk tujih žarometov, ki so se v trenutku ugasnili.

Like this post? Please share to your friends: