To se je zgodilo običajen petek zvečer, ko je bila cesta od ovinka do samega mesta polna avtomobilov. Ljudje so bili nervozni, poslušali radio, pisali sporočila v klepetalnicah in sanjali, da bi čim prej prišli domov. Nihče ni pomislil, da se bo pred očmi sto ljudi zgodilo nekaj, o čemer bodo kasneje govorili po vsej državi.
Najprej so potniki opazili gibanje v gozdu – čudno, kot da bi se temne sence metale med borovci. Potem se je oglasil gluh, vibrirajoč rjovenje. In čez nekaj sekund so na cesto planili medvedi. Ne eden. Ne dva. Ampak cela čreda – najmanj dve ducat živali.
Iz gozda so pritekli skoraj hkrati, tako nenadoma in močno, da je nekaj avtomobilov komajda ne trčilo. Ljudje so zavpili, zavore so zavreščale, nekdo se je z glavo udaril v steklo. Nihče ni razumel, kaj se dogaja. Medvedi niso gledali nobenega avtomobila – preprosto so drveli naprej, kot da bi bila cesta zanje le ovira.
Živali so se gibale v eno smer, kot po nevidni črti. Niso se menile za žaromete, trobljenje, kričanje.
Le odbile so odbijače, če so jim preprečevali pot. In v tem trenutku so ljudje začeli razumeti:
medvedi niso napadali – medvedi so bežali. Ampak pred čim?
Vozniki, ki so se peljali mimo, so začeli gledati skozi okna. Eden od njih je zakričal:
„Poglejte gozd! Tam je dim!
In res: nad drevesi se je dvigal čuden temen dim, težak kot od mokrega lesa, a z nekim kovinskim odtenkom. Ptice so v jatah letele iz gostega gozda. Majhne živali so se pojavljale med drevesi. A le medvedi so se odločili, da pridejo na odprto cesto.
Čez nekaj sekund so ljudje zaslišali nekaj, kar je mnoge utišalo – celo otroke, ki so jokali od strahu.
Iz globine gozda se je razlegal nizek neprekinjen bučanje, podobno zvoku oddaljenega podora ali ogromne stroje, ki deluje pod zemljo.
Cesto je kot da obdala napetost. Desetine ljudi so zamrle v svojih avtomobilih, ne razumevajoč, kaj se dogaja. In takrat se je en medved – ogromen, največji – nenadoma ustavil sredi ceste. Dvignil je glavo, glasno vdihnil zrak in izdal tak rjovenje, da je vibracija prešla po vsakem avtomobilu v radiju sto metrov.
Zdelo se, da nekoga opozarja. Ali da poskuša nekaj preglasiti. Ljudje so nenadoma opazili svetlobo. V gozdu. Tam, kjer je še sekundo prej bilo samo temno drevje. A to niso bile luči svetilk. Niso bile avtomobile. Niso bili gasilci. Svetloba je bila oranžno-rdeča, utripajoča, kot da bi med drevesi teklo nekaj vročega. Dim je postajal vse gostejši, temnejši. Avtomobilski trgovci v bližini
Nekdo je zaklical:
„To ni požar! Zemlja gori!“
In ni bil daleč od resnice.
V globini gozda se je res nekaj dogajalo: zemlja je pokala, iz razpok je švigala rdeča svetloba, tla pa so se kot staljena kovina stekala navzdol. To je bil podzemni prelom, ki se je odprl po močnem potresu, ki ga ljudje v avtomobilih niso občutili. Medvedi so bežali pred razbeljenimi razpokami, pred razjarjeno zemljo, ki se je razklala tik pod gozdom.
Bežali so tja, kjer ni bilo ognja. Tja, kamor bi ljudje nadaljevali vožnjo… če živali ne bi zaprle ceste. Ko je zadnji medved prečkal cesto in izginil v temi, se je zemlja v gozdu spet stresla. Cesta se je tudi rahlo stresla – avtomobili so komaj opazno poskočili. Ljudje so stali otrpli in gledali temni gozd, kjer so še nedavno svetile ognene razpoke.
Šele takrat so vsi razumeli: če cesta ne bi bila blokirana z medvedi, bi na stotine avtomobilov nadaljevalo vožnjo v tisto smer – proti razpoki, ki bi se v minuti razširila na cesto. Medvedi niso napadli. Medvedi so rešili.
Instinkt, starodaven in močan, je živali pripeljal na varno pot – in naključno rešil ljudi pred smrtjo. Kasneje, ko so reševalci prispeli na kraj nesreče in videli posledice podzemnega preloma, so le skomignili z rameni:
„Če ne bi bilo živali … bi bilo število žrtev ogromno.“
In takrat je eden od voznikov izrekel stavek, ki so ga kasneje citirali v novicah:
„Na cesto niso prihiteli, da bi nas prestrašili…
ampak da ne bi šli tja, kamor zdaj ne sme iti nihče – niti medvedi.“
