Izlet izven mesta naj bi bil običajen. Majhen trg z živili, nekaj ur v naravi, pogovori o ničemer. Vse pa se je začelo že pri vhodu, ko je družina odšla k avtu.
Sin je odprl sprednja vrata in v isti sekundi je tašča samozavestno stopila naprej:
— Jaz bom sedla tukaj. Vedno vozim poleg sina.
Žena je ostala brez besed.
— Mogoče jaz?.. — je tiho začela.
»Hčerka, kaj se tako vznemirjaš,« je odvrnila tašča. »Ti si mlada, ti je udobno tudi zadaj. Jaz pa imam hrbtenico, noge… no, razumeš.«
Razumela je odlično: ne gre za hrbtenico.
Tašča preprosto ni hotela odstopiti svojega »mesta ob sinu«. To se ni ponavljalo prvič: v kavarni se je tašča usedla ob njega, pri gostih se je potegnila k stolu ob njem, in ko so se vsi trije odpravili kamor koli, se vprašanje »kdo bo spredaj« sploh ni obravnavalo.
Žena je utrujeno položila roke na trebuh in se usedla zadaj. Želela je mirno preživeti dan, ne pa se prepirati.
Prvi kilometri so minili v mučni tišini.
Tašča je komentirala vsako luknjo:
– Tukaj malo bolj desno…
– Zaviraj vnaprej!
– Spet zavijaš prehitro!
Sin je samo prikimal – navajen je bil.
Žena je gledala skozi okno in poskušala dihati globlje, da ne bi zajokala od žalosti.
Koliko časa se je mogoče boriti za nekaj tako osnovnega – da preprosto sediš ob možu?
V nekem trenutku se je tašča obrnila:
— Si v redu? Te ne trese? Meni se na zadnjem sedežu običajno vrti v glavi…
— Vse je v redu, — je odgovorila žena.
A ravno v tem trenutku je nekaj padlo z zadnjega sedeža na tla. Tašča je poskušala podati nazaj torbo, da bi žena lahko »podložila hrbet«, in je zadel nahrbtnik, ki je ležal ob nogah. Zaponka se je odprla in iz nje je padel beli kuvert.
Na njem je bilo z lepo pisavo napisano:
»Kmalu nas bo trije.«
Tašča je zajokala.
Sin je pogledal v ogledalo in ostro zavil na rob ceste.
Obrnil se je k ženi:
»Je to… je to tisto, kar mislim?«
Žena je prikimala in se nasmehnila skozi solze.
Tašča se je počasi obrnila k ženi.
Njen izraz se je spremenil.
Ni bilo presenečenja, ni bilo ljubosumja – bilo je nekaj veliko bolj nežnega.
Snemala je pas, odprla vrata in izstopila iz avtomobila, ga obšla s strani.
Sin in žena sta prestrašeno gledala, ne razumevajoč, kaj se dogaja.
Tašča je odprla zadnja vrata:
»Hči…« Njen glas se je zatresel. »Zakaj nisi povedala prej?«
— Hotela sem za večerjo. V lepem okolju…
Tašča je nenadoma pokrila roko snache s svojimi dlanmi.
Močnimi, toplimi.
— Oprosti mi, — je tiho rekla. — Preprosto sem se bala… da bom izgubila svoje mesto v njegovem življenju. Zdaj pa razumem, da bo samo večje. Ne manjše.
Pogledala je na sprednji sedež.
In potem naredila nekaj, česar nihče ni pričakoval:
— Pojdi. Sedi spredaj. Danes je tvoje mesto. In tudi na vseh naslednjih potovanjih. Moje mesto je poleg vaju.
Žena je zajokala.
Sin tudi.
Tašča pa je položila dlan na trebuh snahi in se nasmehnila tako iskreno, kot še nikoli prej.
To je bila njihova najpomembnejša pot – ne po nakupih, ampak k spoznanju, da v družini ni »mest«, za katera se je treba boriti.
So samo ljudje, ki se učijo ljubiti širše.
