Hladen veter je po dvorišču večnadstropne stavbe pihal suho listje. December se je šele začel čutiti v zraku: mrzli vonj, jasno nebo, tiho škripanje pod nogami. Človek se je vračal domov po delu in mislil samo na toploto in skodelico čaja, ko je nenadoma zaslišal šibek, skoraj izgubljen pisk.
Zvok je bil tako tih, da ga večina sploh ne bi opazila. Toda on se je ustavil, prisluhnil – in pisk se je ponovil. Prekinjen, obupan.
Nedaleč stran, blizu smetnjakov, je na hladnem betonu ležal majhen vrabec. Moker, tresoč se, s krilom, zapletenim v tanko bleščečo žico, ki jo je veter zataknil za kontejner. Ptica se je komaj premikala, noge so se ji tresle, dihanje je bilo hitro in šibko.
Človek se je previdno usedel poleg njega.
„Tiho… zdaj,“ je rekel skoraj šepetaje, da ga ne bi prestrašil.
Vrabec se ni upiral, ko so ga osvobodili. Bil je preveč utrujen, preveč premražen. Toda tudi potem, ko so mu odstranili žico, se ni mogel dvigniti – ni imel več moči.
Doma so vrabca zavili v mehko brisačo in ga posadili bližje svetilki, da se ogreje. Tresenje je postopoma pojenjalo, dihanje je postalo bolj enakomerno. Poleg so mu postavili krožnik z mlačno vodo in nekaj drobtin. Čez nekaj časa je ptica popila prvi požirek, nato pa previdno vzela drobtino.
To je bil znak: preživel bo.
Vso noč je človek hodil do škatle in preverjal, ali je vse v redu. Zjutraj je vrabec že sedel, razmršen, a samozavestno stal na nogah. Ko so mu podali roko, je rahlo poskočil – ne iz strahu, ampak kot da bi prepoznal.
Naslednji dan so ga odnesli na dvorišče. Zrak je bil hladen, a sončni žarki so se prebijali med hišami. Človek je razprostrl roke – in vrabec je najprej malo sedel, kot da razmišlja, nato pa je močno zamahnil s krili.
Polezel je na vejo, se ozrl navzdol in nekaj časa samo gledal. Tiho je zapiskal – kratko, zvonko – in šele potem izginil nad strešnimi vršaci.
Čez nekaj tednov se je isti zvonki »čirik« oglasil pri oknu. Na ograji je sedel vrabec – isti, z istim leskom v očeh. Včasih je spet priletel, se za kratek čas zadržal, kot da bi izražal svojo ptičjo hvaležnost.
Včasih najmanjša živa bitja najbolje spominjajo:
dobro ne izgine – vrne se.
