Jutro se je začelo povsem običajno: tišina, vlažna zemlja pod nogami, rahla megla nad gredicami. Človek je odšel na vrt, da bi pregledal rastline, a se je že po nekaj korakih nenadoma ustavil.
Sredi urejenih vrst so ležale čudne temne kapsule. Tri. Podolgovate, trdne, kot da so iz usnja, s tankim »repom« na koncu. Na videz so bile nekaj med mumificiranim plodom in posušenim koščkom kože. Najbolj grozno pa je bilo, da se je ena od teh stvari komaj opazno zganila.
Srce mu je poskočilo.
To ni moglo biti niti smeti niti korenina rastline.
Človek se je sklonil in previdno potisnil eno kapsulo z vejico – ta se je rahlo zazibala, kot da bi v njej živel nekdo majhen… ali speč.
Vonj je bil prav tako čuden: vlažen, gozdni, kot da je nekaj dolgo ležalo pod zemljo in so ga nenadoma izkopali.
Prva misel je bila – jajca neke živali.
Druga – biološki odpadki, ki jih je nekdo skrivaj odvrgel.
Nobena od možnosti ni naredila situacije manj grozljive.
Za vsak primer je človek naredil fotografijo in jo poslal znancu, strokovnjaku za naravo. Odgovor je prišel skoraj takoj:
»Ne dotikaj se z rokami. Počakaj. Takoj pridem.«
Te besede so ga še bolj zaskrbele.
Čez nekaj časa je znanec že stal nad kapsulami in jih opazoval, kot da bi gledal nekaj iz učbenika entomologije iz 19. stoletja.
»Tako nekaj … pri nas zagotovo ne raste,« je zamrmlal.
On je previdno odprl eno kapsulo s škatlico. Bila je trda, nepričakovano težka in rahlo topla.
— To je ooteka. Jajčni kokon plenilskega insekta. In glede na velikost… ni naš.
Človeku je postalo slabo.
– In znotraj … je živo?
– Mogoče desetine ličink. Zelo požrešnih.
Strokovnjak je kokone zbral v posodo.
– Treba jih je odpeljati tja, kjer se bodo s tem ukvarjali. Če je to invazivna vrsta, je bolje ne tvegati.
S tem bi se lahko vse končalo. A zvečer je človek ponovno odšel na vrt in opazil nekaj, kar ga je prisililo, da je obstal.
Blizu mesta, kjer so ležale kapsule, je bila še ena vdolbina v zemlji. Večja. Pravilne ovalne oblike. Kot da je tam tudi nekaj ležalo… a je izginilo.
Človek je poklical strokovnjaka. Ta se je takoj namrščil in se sklonil k odtisu.
— Takšen odtis… ni podoben odtisu.
— Kaj pa je potem?
Strokovnjak je dolgo molčal, nato pa tiho rekel:
— Upam, da ni tisto, kar mislim.
Človek je čutil, kako mu je po hrbtu stekel mraz.
In potem je strokovnjak dodal v povsem drugačnem tonu:
— Če ponoči zaslišiš čuden šum… v nobenem primeru ne hodi na vrt.
