Babica je dolgo stala pred izložbo in v rokah stiskala majhen papirnat seznam. Vid ji je pešal, noge so se ji tresle, a kljub temu je ponovno prebrala imena, da se ne bi zmotila. To so bila zdravila, ki so ji jih predpisali po zadnji hospitalizaciji: tablete za srce, kapljice, mazilo. In najpomembnejše – drago zdravilo, brez katerega se je že po nekaj dneh počutila slabo.
Pristopila je k blagajni, podala škatlico, slišala znesek – in bilo je, kot da jo je udarilo v srce. Denar, ki ga je skrbno preštela doma, ni zadostoval. Pokojnina je bila manjša, kot je pričakovala. Komunalne storitve, živila – vse je porabilo zadnje.
»Dekle … ali je mogoče brez tega?« je vprašala in pokazala na najdražje.
»Brez njega zdravljenje nima smisla,« je strogo odgovorila farmacevtka.
Babica je spustila pogled.
»Kaj pa popust? Morda akcija?«
»Na žalost ne.«
Vzdihnila je, zbrala drobiž v tresoči se dlani in ugotovila, da ji manjka sedemdeset rubljev. Sedemdeset. Smešna vsota, če gledaš od strani. A zanjo je zdaj ogromna vrzel.
Odšla je od blagajne in se usedla na stol v kotu. Gledala je škatlo, kot bi bila nekaj nedosegljivega. Potem jo je tiho, skoraj neopazno, dvignila, skčila v torbo… Ni tekla, ni se mudila — šla je proti izhodu z majhnimi, počasnimi koraki.
Vrata so bila že blizu, ko je za njo zazvonilo:
— Gospa, počakajte.
Glas ni bil oster, ni bil zlonamen, bil je presenečen. Bila je farmacevtka. Dohitela je babico in tiho rekla:
— Pozabili ste račun.
Babica je pobledela. Spustila je pogled in vzela škatlo.
– Jaz… jaz ga bom vrnila. Oprostite. Nisem hotela. Samo… zelo ga potrebujem. In jaz… – glas se ji je zlomil.
Dekle jo je pogledalo drugače – kot da jo vidi prvič. Ne kot kršiteljico. Ampak kot človeka, ki nima kam iti.
– Počakajte tukaj, – je rekla.
In odšla za pult.
Babica je hotela oditi. Strašno. Sramotno. A ostala je.
Farmacevtka se je vrnila z vrečko. Polno. In v njej je bilo tisto najdražje zdravilo.
»Vzemite,« je rekla. »To je na račun lekarne. Imamo dobrodelni sklad, včasih pomagamo tistim, ki to potrebujejo.«
»Ampak … ampak jaz nisem vedela,« je zašepetala babica.
»Ni vam treba vedeti. Glavno je, da se počutite bolje.«
Babici so se pojavile solze. Dolgo je držala vrečko, kot da se je bala, da se bo raztopila.
Potem je tiho rekla:
»Dekle… hvala ti. Rešila si me. Mislim… da me nihče ne potrebuje.
Farmacevtka se je nasmehnila.
»Potrebujete. Samo včasih je treba to povedati.
Ta zgodba se je razširila po vsej okolici, ne zaradi kraje, ampak zaradi dobrote, ki je bila močnejša od sramu in revščine.
Od takrat je babica vsak mesec v lekarno prinesla majhen piškot ali jabolko – »v zahvalo«.
Farmacevtka pa je vsem govorila isto:
»Če bi le vedeli, koliko ljudi se boji prositi za pomoč…«
