Evelin je ta obisk dolgo odlašala. Zaradi tega se je vsak dan krivila – a delo, sin, opravki, neskončno »ne uspem« so se vedno zdeli pomembnejši. A misel, da njena mama živi sama v hospicu, ji ni dala miru.
Nekoč zjutraj je zaprla prenosni računalnik, vzela torbo in si rekla:
»Danes. Ni več izgovorov.«
Pot je trajala dvajset minut, a se je zdela kot večnost. Stara stavba je stala na obrobju mesta, obkrožena s suhimi drevesi in sivim plotom. Evelyn je že ob prvem koraku začutila neprijeten vonj po starosti, poceni čistilu in nečem kislem, kar se že dolgo ni izvetralo.
Na recepciji nihče ni dvignil pogleda. Medicinska sestra, ne da bi odmaknila pogled od telefona, je podala dnevnik:
– Koga obiskujete?
– Margaret Harris.
– Soba 17. Na koncu hodnika.
Hodnik je bil dolg, temen, luči so utripale. Stene so bile obrabljene. Nihče ni govoril. Evelyn je šla mimo odprtih vrat in videla starejše ljudi, ki so sedeli sami, nekateri brez odeje, nekateri v invalidskih vozičkih, nekateri so gledali v strop.
V prsih se ji je stisnilo.
Ko je prišla do sobe 17, so ji roke drgetale. Potrkala je, a ni bilo odgovora. Potem je odprla vrata – in srce ji je zastalo.
Soba je bila mrzla. Tako mrzla, da je iz ust uhajal para. Okno je bilo odprto. Na tleh je bila voda iz puščajočega radiatorja. Posteljnina je bila zmečkana v kup, vzglavnik je padel na tla.
Njena mama pa je sedela v fotelju, oblečena v tanko nočno srajco, pokrita le s starim rjuho. Koža na rokah je bila ledeno hladna, prsti pa modrikasti.
»Mama…« je zašepetala Evelyn.
Ženska je počasi obrnila glavo.
»Moja punčka?« Glas je bil šibek, komaj slišen. »Si prišla?«
Evelin je planila k njej, jo pokrila z odejo, ji ogrela roke med svojimi, zaprla okno.
»Zakaj si v takem mrazu?!«
Mati je poskušala nasmehniti se:
»Prosila sem… a so pozabili. Pravijo, da nimajo časa.
Evelin je začutila, kako se v njej dviga jeza. Pobegnila je iz sobe in skoraj zakričala:
»Kdo je odgovoren za sobo 17?! Zakaj je tam ledeno mrzlo?! Zakaj je niso pokrili?!«
Medicinska sestra se je leno dvignila:
»Imamo pomanjkanje osebja, gospa. Vaša mama ni nič slabša od drugih.
Evelin se je približala, glas ji je trepetal od jeze:
»To je ženska, ki me je vzgojila. To je človek, ne številka v dnevniku!«
Vrnila se je v sobo, objela mamo in tiho rekla:
»Odpeljem te od tu. Danes. Takoj.
Ženska ji je stisnila roko.
»Vedela sem … da boš prišla.«
Evelyn ji je pomagala vstati, ji nadela plašč in jo zavila v šal. Ko sta odhajali, so ju drugi starejši gledali – nekateri z upanjem, drugi s tiho zavistjo.
In takrat je Evelyn razumela:
Včasih pravi strah ni v temi, ni v zgodbah, ampak v tem, kako lahko ljudje pozabijo tiste, ki jih nekoč niso pozabili.
Mater je odpeljala na ulico – tja, kjer je bilo končno toplo.
