Noč je bila mirna in topla. Vsi so spali – starši, otroci, celo mačka se je zvila v klobčič ob radiatorju. Le v hodniku je gorela majhna nočna lučka, nekje za steno pa je tiho tiktakala ura. Nič ni napovedovalo nesreče.
A okoli treh zjutraj se je mama zbudila zaradi čudnega zvoka – kot tiho prasketanje. Ni bil glasen, a oster, kot da bi nekdo počasi lomil suho vejo. Najprej je pomislila, da je to dež za oknom, potem pa, da mačka praska po steni. A zvok se je ponovil.
Vstala je, si nadela kopalni plašč in šla v hodnik. Tišina. Samo ta komaj slišni tr-r-r, nekje pri tleh. In nenadoma – vonj. Komaj zaznavni, a znani. Plastika. Zgorela. Obrnila se je in videla: pri vtičnici – drobna iskra. Potem – druga.
Potem je za sekundo zasvetila oranžna svetloba. Pobegnila je tja, izvlekla vtič – tisti iz starega grelca, ki so ga vedno pustili vklopljenega »ponoči, da ne bi zmrzovali«. Iz vtičnice se je dvignil dim. V sekundi se je plamen dvignil navzgor – tanek trak po tapetah.
— Vstani! — je zakričala in se začela glasno krikati.
Mož je skočil pokonci, otroci so se zbudili. On je planil z mokro brisačo, pogasil ogenj, ona pa je pritekla z vedrom vode. Mačka je begala po tleh, zvok padle skodelice, kričanje — vse se je pomešalo. Čez minuto je bilo vse končano. Stena je bila ožgana, tapete so bile pogorele, vtičnica se je stopila. Toda hiša je ostala cela.
Ko so prišli gasilci, so si ogledali kraj in samo zmajali z glavo:
— Imeli ste srečo. Še deset minut in vse bi pogorelo. Razlog je bila stara vtičnica in preobremenjeno omrežje.
Družina tisto noč dolgo ni mogla zaspati. Sedeli so v kuhinji, pili čaj in molčali. Mama je le tiho rekla:
„Ne vem, kaj me je takrat zbudilo …“
Od takrat v njihovi hiši ponoči nikoli ne pustijo ničesar vklopljenega. Na steni, ob novi vtičnici, visi majhna tabela, ki jo je naredila hčerka:
„Pazljivost je tudi ljubezen.“
