Zbiratelj je vse življenje zbiral redke slike. Ne milijone, ne muzejskih mojstrovin, ampak dela malo znanih umetnikov, v katerih je bilo nekaj posebnega: svetloba, dih, duša. Hranil jih je v stari hiši, v sobi, v katero je vstopal samo on sam.
Vsak teden je obrisal prah, pregledal okvire, občudoval poteze čopiča. To je bila njegova tiha radost.
A nekega jutra je vstopil v sobo – in obstal. Prazne stene. Vse slike so izginile. Niti sledov vloma niti razbitega stekla. Le na tleh je bila komaj opazna praska. Poklicali so policijo, prišli so strokovnjaki, a nihče ni mogel razumeti, kako so odnesli skoraj dvajset slik, stare okvire, škatle – in ne pustili niti ene sledi.
Zbiratelj je hodil po hiši kot v megli. Ne zato, ker je bilo to drago – ne. Izgubil je tisto, kar je zbiral vse življenje. Policija je zaslišala vse: sosede, kurirje, vrtnarja, celo čistilko. Nihče ni ničesar videl. Toda tretji dan je eden od policistov opazil:
— Imate kamere na dvorišču. Zakaj niste preverili arhiva?
Zbiratelj je pobledel. Saj jih je pozabil — kamere so že dolgo stale »za lepoto«, za vsak primer. Vklopili so posnetke. Dve uri previjanja — nič. Tri ure — nič. Štiri ure — in nenadoma: senca.
Ni bil človek. Ni bil pes. Nekaj je švignilo mimo okna, kot majhna postava, zavita v nekaj temnega.
Pet sekund – in izginilo.
„Kapuca?“ je ugibal policist.
„Ali plašč,“ je rekel drugi.
A zbiratelj ni odgovoril – nekaj se je spomnil.
Ko se je vrnil v prazno galerijo, je pogledal steno. Na enem mestu je na tapetah ostal komaj opazen odtis – majhen, tanek, kot da bi ga pustili lahki prsti.
„Premajhna roka za odraslega človeka…“, je pomislil.
In takrat ga je kot da bi ga udarilo. Leto dni nazaj, po smrti žene, je najel guvernanto za nečakinjo, ki je občasno gostovala pri njih. Dekle je oboževalo risanje, nosilo čopiče, lahko je ure in ure sedelo pred slikami, kot da bi se z njimi pogovarjalo.
Odločno je zapustil sobo. V hodniku je stal kovček – majhen, roza, pozabljen. Prijel se je, ga odprl – in v njem našel … ne slike, ampak desetine otroških risb. Enake motive, enake podobe, enake barve – kot v ukradenih delih.
In na dnu – skrbno zložen list:
»Prave bom vrnil. Moral sem jih samo prekopirati. Nič ni hujšega kot izgubiti lepoto.«
Zbiratelj je čutil, kako mu je srce močneje zaigralo. Dvignil je list – in pod njim je ležal majhen ključ. Ključ od starega podstrešja. Podstrešja, ki ga že dolgo ni uporabljal. Podstrešja, kamor že več let ni stopil nihče. Plezal je po stopnicah, prižgal svetilko, vtaknil ključ v ključavnico – in vrata so se počasi odprla s škripanjem.
Na tleh so ležale prevrnjene škatle. V zraku je bil vonj po prahu. In tam, v polmraku, je videl… A nadaljevanja ni mogel nikomur povedati, kaj točno je videl na koncu hodnika – in zakaj je tako dolgo stal, ne da bi se upal narediti korak naprej.
