Jutro se je začelo kot običajno: odšla sem na svoj vrt, da bi zalila cvetlične grede in se prepričala, da lokalni mački spet niso naredili nered. Toda takoj, ko sem odprla vrata, me je udaril težak, gnusen vonj. Tako gost, da je zrak postal lepljiv.
Naredila sem korak, drugega … in obstala, kot bi se zarila v zemljo. Pri gredici je nekaj ležalo in komaj opazno drgetalo.
Pred očmi sem videla čudno maso, rdečkasto-roza, sijočo, kot bi bila prekrita z mokro folijo. Od nje je prihajal gnusen vonj, ki je spominjal na gnilobo. Umaknila sem se nazaj: srce mi je zaigralo v petah, dlani so se mi znojile, misli so se mi zapletle.
»Kaj je to za gnusoba? Nekakšen črv? Ostanki živali? Ali … sploh ne vem, kaj?!«
Z drhtečimi rokami sem vzela telefon, fotografirala najdbo in takoj začela iskati na Googlu. V iskalnik sem vnesla:
»rdeče, sluzasto, smrdi po mrhovini«.
In takrat me je prešinil mraz. Prva povezava je navajala: »Anturus Archer – hudičevi prsti. Ena najbolj strašljivih gob na planetu«.
Izkazalo se je, da ta strašna stvar ni organizem iz fantazijskih filmov in ni kos nekoga mesa, ampak goba, ki je nekoč rasla samo v Avstraliji, zdaj pa se odlično počuti tudi pri nas.
Najprej se pojavi kot gosto belo »jajce«. Nato se razpoči in iz njega se izlezejo rdeči izrastki, podobni krempljem, šapam ali demonskim prstom. Rdeče potonike
Ti »prsti« so prekriti z lepljivo maso, ki ima namerno vonj po mrhovini: vonj naj bi privabil muhe, da bi razširile spore.
Ljudje, ki ga vidijo prvič, pogosto mislijo, da so naleteli na ostanke vesoljca ali sledove neke smrti. Nekateri celo pokličejo nujne službe, prepričani, da so našli zločin. Toda to je le predstavnik sveta gob. Zelo eksotičen, strašen, a popolnoma naraven.
Od takrat se tej gredici izogibam. Ne tvegam več, da bi jo zalival. Naj ostane, kakor je. Z naravo, še posebej takšno, se raje ne spoprijemaš.
