Tisti dan je leden veter s severnih grebenov razganjal sive oblake nad jezerom Torven. Voda tam nikoli ni popolnoma zamrznila – tok je bil preveč izdajalski, globine pa preveč temne.
A ob robovih je jezero pokrival debel sloj ledu, ki je škripal pod lastno težo. In prav po tem robu so se trije prijatelji – Mikael, Anders in Lina – odločili prečkati, da bi prišli do zapuščene ribiške postaje.
Zdelo se je, da bo vse v redu: čoln je bil trden, valovi pa mirni. Toda kmalu je nebo spremenilo barvo, kot da bi v sebe vsrkalo ves svetli del dneva. Veter je nepričakovano završal z ostrim sunkom in površina vode je postala podobna koži razjarjene zveri.
Mikael je poskušal obrniti čoln, a je bilo prepozno – ogromna temna vala se je skoraj neslišno približala od zadaj in jih v trenutku prevrnila. Hlad jih je udaril kot stene podvodnega zapora. Ledena voda se je zaprla nad njihovimi glavami in vsak gib se je spremenil v boj za rešitev.
Povzpeli so se na površje, se oprijemali zraka, razbitin, vsega, kar jih je lahko zadržalo na površini. A val jih je odnesel naravnost na rob ledenega polja. Škripanje! Šumenje! Lina je zakričala – a njen glas se je izgubil v tuljenju vetra. Led okoli njih je bil preveč tanek, prekrit s poki, kot mreža iz steklenih žil.
Voda jih je potegnila pod ledene plošče in kmalu je bilo edino, česar so se lahko oprijeli, prevrnjeno truplo čolna. Držali so se ga, tresoč se, z rokami, ki so že izgubile občutek. Ledene drobtine so se jim lepile na lase, trepalnice, oblačila. Telo je postopoma otrpnilo – najprej prsti, potem stopala, nato pa vse ostalo. Kričanje se je spremenilo v hripav kašelj.
Celo dihanje je bilo težko, kot da bi tudi zrak zamrznil. Anders je to opazil prvi. »Lina… Mikael…« je zajecljal, »tam, pod nami…« Sprva so mislili, da izgublja zavest. A potem so sami videli. Pod debelo plastjo ledu, pod razpokami in mehurčki, se je nekaj premikalo. Ni bila riba. Ni bila veja. In zagotovo ni bil odsev. Bilo je temno, podolgovato, gladko gibanje – kot da bi se ogromna senca drsela tik pod njihovimi telesi.
In ta senca je opisovala krog, počasen, a samozavesten.
— Bog… — je zašepetala Lina, — kaj je to?.. Odgovora ni bilo. Samo senca, ki se je zdaj približevala najtanjšemu delu ledu. Led je počil. Najprej tiho — s tanko črto. Potem hitreje. Črta se je razširila, raztekla, kot pajčevina, pod njo pa se je gibalo nekaj, hitreje, bližje, večje.
Mikael je razumel: to bitje, karkoli že je bilo, se ni premikalo naključno. Čutilo jih je. Spet je udarilo – globoko od spodaj. Led je poskočil. Anders je skoraj zdrsnil v vodo, a Lina ga je zagrabila za ovratnik. Vsi so imeli široko odprte oči, v njih se je mešalo strah, obup in živalski instinkt, da preživijo za vsako ceno.
»Čoln! Na vrh! Potisnite čoln na led!« je zaklical Mikael in tresoče roke so začele potiskati prevrnjen trup. Poskušali so potegniti čoln na debelejši del ledu, čeprav so bili sami do polovice v vodi. Moči jim je skoraj zmanjkalo. Vsak potisk je povzročal bolečine v mišicah. Toda senca pod njimi se je premikala vse hitreje.
In nenadoma … Izpod ledu, tik pod njihovimi nogami, je priplavala ogromna, črna goba. Led se je upognil. Videli so oko – rumeno, hladno, neusmiljeno. Bitje je ponovno udarilo v led od spodaj in tokrat tanka skorja ni zdržala: razpoka se je razširila do čolna.
V tem trenutku je Lina uspela potisniti čoln na debelo ledeno ploščo. Mikael se je najprej povzpel, nato pa pomagal Andersu. Zadnja se je izvlekla Lina – in ko se je oprijela roba čolna, se je pod vodo spet pojavilo gibanje, tik pod njo, le nekaj centimetrov stran. A ledena plošča se je zatresla – in zdržala. Bitje je izginilo v globini. Ostalo jim je le še poslušati, kako je pod njimi voda vrela, kot da bi nekdo še vedno krožil, a se je že posvetil nečemu drugemu.
Niso vedeli, kaj je bilo to – ogromna riba, mutirani plenilec ali le iluzija obupanega uma. A eno je bilo jasno: jezero Torven je skrivalo skrivnosti, o katerih ljudje niso radi govorili. Ko so trije tresoči se, od mraza polmrtvi ljudje prispeli do obale, je Lina še zadnjič pogledala jezero in zašepetala:
»Nikoli več.« A za njihovimi hrbti, daleč na ledu, se je komaj opazno pojavila nova razpoka – ravna, krožna.
Kot da tam še vedno nekdo čaka.
