Marina se je zbudila prej kot običajno — redko mirno jutro, ko nihče ne mudi, ne kliče, ne zahteva pozornosti. Mož je odšel na službeno potovanje, otroci so pri starših, in tišina v stanovanju je bila skoraj praznična. Odločila se je, da si pripravi majhen ritual: mehka odeja, topel čaj, najljubša knjiga – končno trenutek zase.
V kuhinji je vklopila čajnik in začela prebirati škatlo s čajnimi vrečkami. Vonj bergamotke ji je vedno popravil razpoloženje. Vzela je prvi čajni vrečki, ki ji je padel v roke, a se takoj zmršnila – zdelo se ji je, da je čudno šumela. »Verjetno je to papir,« je pomislila Marina in se že pripravila, da bo vrečko spustila v skodelico.
A nenadoma … se je vrečka komaj opazno premaknila.
Zamrla je. Celo dihanje je postalo tišje.
»Se mi je zdelo …« je zašepetala sama sebi in previdno približala vrečko svetlobi.
Šivi papirja so bili kot da so se rahlo odprli in znotraj se je nekaj belega premikalo. Marino je zameglila ena sama misel – a razum je vztrajal: »To je čaj. Tam ne more biti ničesar.«
Roke so se ji zatresle. Odtrgala je vrečko, da bi se enkrat za vselej prepričala.
In v naslednjem trenutku jo je streslo:
iz notranjosti je padel majhen živ črv.
Pravi. Ki se je zvijal.
Marina je zakričala in se tako močno odmaknila, da je z lakti zbil sladkorničko s police. Sladkor se je razsipal po mizi, a ona tega sploh ni opazila – tresla se je od gnusa in šoka.
Na tleh je belkast črv še naprej počasi lezel.
Njen čaj … njena najljubša znamka … skoraj bi ga popila!
Srce ji je tako močno razbijalo, da je mislila, da jo bodo slišali sosedje. Prijela je škatlo, izpraznila vse vrečke na mizo in začela preverjati eno za drugo. Nekatere so bile v redu, dve pa sta bili napihnjeni in neravni. Raztrgala ju je, kot bi bila v besu, in v eni od njiju našla majhen kokon.
Po hrbtu jo je prešinil mraz.
Marina se je sesedla na stol, si zakrila obraz z rokami in poskušala umiriti. Zgrozila se je ob spominu, da je to pred minuto držala pri ustih.
Prve misli so bile o otrocih: »Kaj če bi to videl kateri od njih? Kaj če bi to po naključju poskusili?«
Postalo ji je res slabo.
Zbrala je moči in poklicala službo za kakovost podjetja, vendar so jo tam vprašali le za številko serije in se ji vljudno zahvalili za informacijo. Nobenega sočustvovanja, nobenega človeškega sočutja. Kot da bi se pritožila zaradi rahlo poškodovane embalaže, ne pa zaradi živega bitja v hrani.
Iz čistega gnusa je Marina celotno škatlo zavrgla. Takoj. Brez pomisleka. Nato je dolgo umivala roke, mizo, tla – vse, česar se je ta majhen beli grozljivec lahko dotaknil.
In ko je končno dobila občutek čistoče, se je nenadoma ujela v nepričakovani misli:
njen jutranji mali ritual – čaj, odeja, knjiga – se ji ni več zdel tako pomemben. Želela je samo eno: si pripraviti močno črno kavo, po možnosti instantno, brez presenečenj v njej.
Najbolj čudno pa se je zgodilo zvečer. Ko je Marina odprla omarico, da bi vanjo pospravila sveže kupljeno kavo, je za sekundo začutila znan rahli šum. Zamrla je, srce ji je za trenutek zastalo.
Potem pa je razumela – zvok ni prihajal iz vrečke in ne iz škatle.
Majhna bela pikasta sled, komaj opazna na notranji steni omare, kamor je pospravila čaj, je govorila, da je bilo jutro šele začetek…
