Anna je bila vedno zdrava. Redko je bila bolna, vodila je aktiven življenjski slog in do tistega jutra ni nič napovedovalo nesreče. Vse se je začelo z običajno slabostjo – omotico, rahlim pritiskom v prsih. »Preutrujenost,« je sklenila in se naročila na pregled pri terapevtu.
Zdravnik ji je predpisal analize in jo poslal na ultrazvok – samo za preventivo. Anna je zjutraj prišla v kliniko: bele stene, vonj po antiseptiku, vrsta enakih utrujenih obrazov. Sedla je na ležalnik, medicinska sestra je vklopila aparat in ordinacija se je napolnila s tihim brnenjem naprave.
»Sprostite se,« je rekla zdravnica, mlada ženska z mehkim glasom. »Sedaj bomo pogledali.«
Anna je gledala v strop in poslušala, kako senzor drsi po koži. Na zaslonu so se pojavljale sence – običajne, nejasne oblike. Zdravnica je molčala in strmela. Nato je približala sliko, spremenila kot in se namrščila.
– Čudno … – je zamrmrala. – Ste prepričani, da niste noseči?
Anna se je nasmehnila. »Ne morem biti noseča. Niti maternice nimam.«
Zdravnica je dvignila pogled. Zaslon je tiho pisal – ritmično, hitro.
»Poslušajte,« je zašepetala in obrnila zvočnik proti njej.
Iz njega se je zaslišalo bitje srca. Glasno, jasno. Toda takoj za njim – še eno. Tišje. Težje.
Dva ritma. Povsem različna.
Anna je pobledela.
– Kaj je to? – Glas ji je trepetal.
Zdravnica je molčala, ne da bi odvrnila pogled od monitorja.
»En ritem je vaš,« je končno rekla. »Drugi… ne razumem, kje je. Ni v srcu. Je nižje. Kot da bi še nekdo… živel v vas.«
Zaslon se je rahlo zatresel – in senca na monitorju se je premaknila.
