Vsako soboto je Margarita prihajala na pokopališče. Od dneva, ko je izgubila moža – pred dvajsetimi leti – ni izpustila niti enega tedna. Jesen je zamenjala zimo, zima pomlad, a navada je ostala: venec, sveča, kratka molitev. To je postal njen edini ritual, edini način, da se pogovarja z njim.
Tisti dan je bilo sončno jutro, kar je redkost za november. Po tleh se je razprostiral lahek meglen, listje pa se je lepilo na škornje. Margarita je hodila po znani potki med križi, v rokah pa je držala šopek belih lilij. Ko pa je prišla do groba, se je ustavila. Na marmorni plošči je že ležal šopek – svež, urejen, pravkar položen.
Cvetje je bilo enako, kot ga je vedno prinašala – bele lilije, povezane z zlato trakom. Toda njihovi stebli so še vedno bleščali od kapljic vode, kot da so bili položeni pred nekaj minutami. Margarita je zamrla. Nihče razen nje ni prišel sem. Bila je prepričana o tem.
Srce ji je začelo hitreje utripati. Pogledala je okoli sebe – nikogar ni bilo. Le vrana na sosednji ograji in rahli dim od neke sveče. Ženska se je sklonila, da bi si ogledala šopek, in opazila majhno kartico na tablici. Na njej je bilo napisano: »Pogrešal sem te, Rita«. Pisava ji je bila preveč znana.
Zadihala je. To je bil isti napis, ki ga je mož puščal na lističih, ko je odhajal na službena potovanja. Ista mehka črka »R«, isti neravni črtici. S prsti je pogladila papir in občutila, da je topel, kot bi ga pravkar vzel iz rok.
Nenadoma je zaslišala korake za seboj. Tihe, počasne, kot da bi nekdo hodil po mokri zemlji. Margarita se je obrnila, a pot je bila prazna. Le listje se je tiho premikalo v vetru. Nato je od daleč prišel moški glas.
Tiho, hripavo.
— Rita… vedel sem, da boš prišla.
