Ko je Marta prišla po moža na letališče, je opazila, da se vede čudno. Nasmeh je bil prisiljen, oči utrujene, kovček je držal močneje kot običajno. »Težak?« je vprašala. Samo skomignil je z rameni:
»Ja, veliko dokumentov …«
A v njegovem glasu je bil tres, ki ga je opazila le takrat, ko je nekaj skrival.
Doma je mož rekel, da je utrujen, in takoj odšel v tuš. Kovček je pustil v hodniku, kot da se je bal vrniti k njemu. Marta je s prsti pogladila temno tkanino – bila je vlažna. Ne od dežja. Od česa drugega. Sladkast vonj ji je udaril v nos.
Srce ji je začelo hitreje utripati. Ni bila ljubosumna ženska, nikoli ni preverjala moževega telefona, toda zdaj se je nekaj v njej stisnilo. Ni mogla pojasniti – vedela je samo, da je v kovčku nekaj narobe.
Medtem ko je voda šumela v tušu, je Marta pokleknila in počasi odprla zadrgo.
Tkanina se je zganila. Kovček se je odprl – in Marta je odskočila, z roko si je zakrila usta, da ne bi zakričala.
Na lepo zloženih oblačilih je ležala otroška jakna. Majhna, modra, vsa umazana, z odtrganim rokavom. In poleg nje – majhen nogavica, umazana z zemljo.
Marta je težko dihala. V njihovi družini ni bilo otrok.
Z drhtečimi rokami je dvignila jakno in na njej zagledala prišit znak: »Oliver«. Ime. Pod njim pa majhna kapljica zasušene krvi.
V tem trenutku so se odprla vrata kopalnice. Mož je stopil ven, zagledal, kaj drži v rokah, in pobledel tako močno, da je bilo videti, da bo vsak trenutek omedlel.
»Marta… razložil ti bom…«
»Kaj je to?« je zakričala.
On se je sesedel na tla in si zakril obraz z rokami.
»Avto…« je zašepetal. »Na cesti… je pritekel fant… nihče ni uspel zavreti…«
Marta je čutila, kako se ji pod nogami trese tla.
— Si… to skrival?..
— Nisem mogel… — je dvignil solzne oči. — Držal sem ga v rokah, dokler ni prišla pomoč. Jakna… je ostala pri meni… nisem je mogel zavreči…
Zaihtel je.
»Jaz sem kriv, Marta. Ne spim ponoči. Jaz… preprosto nisem vedel… kaj naj naredim.«
Ona je spustila jakno na tla in se usedla poleg njega. Prvič po dolgih letih ni videla v njem moža. Videla je zlomljenega človeka, ki je poskušal skriti bolečino – in izgubil.
Marta ga je počasi prijela za roko.
— Pojdiva tja. Vse bova izvedela. Skupaj.
In v tistem trenutku je razumela: najhujša groza ni tisto, kar je v kovčku.
Ampak to, da se človek boji povedati resnico celo tistim, ki jih ljubi.
