Zvečer, ko je mesto že potonilo v neonske luči, je starejši moški hodil domov od avtobusne postaje. V rokah je držal vrečko z živili in star smartphone, na katerem se je šele pred kratkim naučil pisati sporočila v messengerju.
Telefon zanj ni bil le predmet.
Na njem je hranil fotografije – žene, vnukov, zadnje glasovne sporočila hčere, ki živi v tujini.
Brez njega se je počutil, kot da nima stika s celim svetom.
Ustavil se je pri trgovini, da bi preštel drobiž. V tem trenutku ga je nekdo rahlo potisnil v ramo.
»Oprostite …« je zamrmlal, ne da bi se obrnil.
Čez minuto je ugotovil, da telefona ni več.
Panika. Žepi, torba – prazni.
Zmedeno se je ozrl, a v množici ni prepoznal nikogar.
Razumel je: verjetno ga ne bo našel. Takšne, kot je on, je lahko prevarati.
Doma je dolgo sedel ob oknu.
Telefon je bil poceni, a dragocen za njegovo srce.
Vnuk mu je pred kratkim namestil kamere, ga naučil klicati prek videa in pošiljati smeške.
Zdaj je spet vse tiho.
Naslednje jutro je nekdo pozvonil na vrata.
Na pragu je stal mlad fant, star okoli dvajset let. Suhega, zmedenega.
V rokah je držal tisti telefon.
»To je … verjetno vaš,« je tiho rekel.
»Kje si ga dobil?« je mirno vprašal starec.
Fant je spustil oči:
»Ukradel sem ga. Tisti večer. Potem mi je bilo zelo žal. Hotel sem ga prodati, a potem sem videl fotografije v galeriji.
»Kakšne fotografije?
»Vi… z ženo. In… z vnuki. Smejete se. Nisem mogel. Oprostite.
Starec je dolgo molčal. Potem je prikimal.
— Vstopi.
Fant je obstal.
— Jaz… ne smem…
— Moraš, — je odločno rekel starec. — Pojdiva. Popijeva čaj.
Nalil je čaj, prinesel marmelado.
Fant je pripovedoval, da je že dolgo brez družine, da dela naključno, da nima dovolj denarja.
»Veš,« je rekel starec, »telefon je neumnost. A če se je tvoja vest prebudila, to pomeni, da še ni vse izgubljeno.
Fant ni mogel zadržati solz.
»Zakaj me niste izgnali? Zakaj niste poklicali policije?
Ker sem tudi jaz nekoč imel priložnost. In takrat mi je nekdo odpustil.
Od takrat sta se začela videvati.
Fant je pomagal pri gospodinjstvu, nosil vrečke, popravljal električne napeljave.
Včasih je prišel samo na klepet.
Nekoč je starec rekel:
„Nisi slab človek. Samo zmedel si se.“
Fant se je nasmehnil:
„Vi ste prvi, ki je to rekel.“
Minilo je leto.
Fant je našel delo, najel sobo.
Nekoč je starec prejel pošiljko: nov telefon in sporočilo:
»Zdaj je vaš – z normalno kamero. Starega bom obdržal zase. V spomin.«
Nasmehnil se je.
In pomislil: včasih, da bi spremenili človekovo življenje, ga ne smemo kaznovati – ampak mu moramo verjeti.
