Gozd se je začel takoj za staro železniško progo – na mestu, kjer so celo ptice pele tišeje. Tisti dan je Liza tja šla sama, kot ponavadi. Rada je zbirala kamne in mah, poslušala šumenje vetra. Vse je bilo mirno, dokler ni zaslišala šibkega, prekinjenega cviljenja iz grmovja.
Ustavila se je in prisluhnila. Pisk se je ponovil – žalosten, vlečen. Liza je previdno razmaknila veje in zagledala majhnega kužka. Mokrega, tresočega se, z velikimi očmi. Na vratu je imel star, zarjavel ovratnik in majhno ploščico z izpraskanim imenom: »Bim«.
»Bim,« je zašepetala in iztegnila roke. Ščeneček ni pobegnil. Nasprotno – stopil je korak proti njej in položil gobček na njeno dlan.
Doma je mama bila presenečena, a ga ni odpravila: »Naj ostane čez noč.« Liza je psa umila, mu dala toplo mleko in ga položila poleg sebe. Ponoči se je zbudila zaradi tihega tuljenja. Bim je stal pri oknu, gledal v temo in tiho cvilil. Ko se je Liza približala, jo je pogledal in kratko zalajal – kot da jo kliče.
Zjutraj je spet stal pri vratih. Dekle je razumelo: hoče se vrniti nekam. Odšla sta po potki v gozd. Bim je hodil hitro, samozavestno, kot da se spominja poti. Liza se je trudila, da mu ne bi zaostajala. Po pol ure sta prišla na jaso, kjer je stal star križ, poševn, ovit z travo.
Na njem je visela kovinska ploščica. Tista ista. Z imenom »Bim«.
Liza ni verjela svojim očem. Obrnila se je – mladiček je sedel pri križu in tiho cvilil. Potem se je ulegel tik ob podnožju in se nehal premikati. Dekle ga je poklicala, ga dotaknila po hrbtu – a se ni premaknil. Njegovo dihanje je izginilo.
Liza je stala v tišini. Le veter je premikal travo in nekje v daljavi je lajal pes – dolgotrajno, gluho, kot da bi klical. Dekle je dvignilo pogled in na robu jase zagledalo odraslega psa, ki je bil zelo podoben Bimu. Pes jo je pogledal naravnost, zamahal z repom in se počasi izgubil v megli.
Od takrat Liza vsako jutro pride na to mesto. In na križu so vedno sveže sledi šap, kot da nekdo vedno znova prihaja domov.
