Pozni večer v zasebni kliniki se je vlekel v neskončnost. Dež je bobnel po steklu in doktor Edgarson je že hotel zapreti ordinacijo, ko so se vrata odprla. Na pragu je stal moški v temnem plašču, premočen, s sivim obrazom in očmi, v katerih je zamrlo nekaj zaskrbljujočega.
»Oprostite …« je zasopel, ko se je usedel v stol. »Boli me, ko požirem … in zdi se mi, da se tam nekaj … premika.«
Doktor je mehanično prižgal namizno svetilko.
»Premika?« je ponovil z rahlim nasmeškom, skušajoč skriti utrujenost. »Mogoče je samo vnetje. Odprite usta, da pogledamo.
Bolnik je pokorno nagnil glavo. Svetloba svetilke je zdrsnila po notranji površini ust. In v tem trenutku je zdravnik opazil čuden senčnik — kot da se je nekje med mandlji premaknila tanka črta. Namrščil je čelo, se približal in prižmurlil oči.
In nenadoma … se je spet premaknilo.
Iz gube sluznice, prav pred njegovimi očmi, je izdrsnila tanka siva nitka, podobna živi žili, in izginila v globini grla. Edgarson je instinktivno odskočil in spustil instrument. Srce mu je razbijalo nekje v grlu.
— Ali… ali to čutite? — je vprašal, vendar pacient ni odgovoril.
Samo tiho je zastokal in se prijel za vrat. Koža na njegovem grlu se je zganila, kot da se je pod njo nekaj premikalo. Zdravnik je v strahu planil k omari, zagrabil endoskop in usmeril kamero v usta bolnika. Iz zvočnika se je zaslišal čuden vlažen pok. Na zaslonu se je pojavila slika – motna, rdeča, utripajoča.
In nenadoma je v kadru zasvetilo nekaj živega – tanke, prosojne lovke, ki so se zvijale, kot da bi se odzivale na svetlobo. Gibale so se hitro, kot da bi razumele, da so bile opazene. Edgarson je zakričal in izvlekel napravo, odskočil k steni. Bolnik je krčevito dihal, nato pa se je nepričakovano umiril. Na njegovih ustnicah se je pojavil čuden, šibek nasmešek.
»Ne želi, da gledate, doktor,« je rekel s hripavim glasom. »Že je tu.«
Luč v ordinaciji je utripnila. Doktor je naredil korak nazaj, čutil je, kako mu je v grlu postalo mrzlo. In ko je ponovno pogledal, je pacient že gledal naravnost vanj – z odprtim usti, iz katerih je počasi izlezla tista siva nit, ki se je zvijala, kot da je živa.
