Vsako jutro se je v dvorišču stare hiše pojavil isti človek – sivolasi moški z dobrim obrazom in urejeno hojo.
Sedl je na klopico ob peskovniku, poleg sebe postavil staro leseno škatlo z orodjem in … začel popravljati igrače.
Nekateri so mu prinašali polomljene lutke, drugi avtomobilčke brez koles, tretji plišaste živali brez ušes.
Delal je tiho, brez hitenja, z neverjetno nežnostjo.
Zvečer je igrače pustil na klopi z napisom, napisanim s tresočo roko:
„Popravljeno. Vzemite, kdor potrebuje.“
Sosedje so se navadili. Otroci so ga oboževali.
„Čudežni dedek,“ so šepetale mame na klopeh.
A nihče ni vedel, kdo je, od kod prihaja in zakaj to počne.
Nekoč je na dvorišče prišla ženska z osemletnim dečkom.
Deček je hodil in v rokah stiskal starega plišastega psa brez očesa.
„Poglej, sinček, morda ti bo dedek pomagal,“ je rekla ženska in se nasmehnila.
Moški je dvignil pogled in za trenutek obstal.
»Kje si dobil to igračo?« je vprašal s hripavim glasom.
»Na podstrešju … v naši hiši,« je odgovoril deček. »Mama je rekla, da je stara.«
Starec je vzel psa, s prsti pogladil šiv na boku, kot da se spominja.
»Ta igrača … je imela lastnika. Zelo dobrega dečka. Živel je v hiši na vogalu,« je tiho rekel.
»Kje je zdaj?« je vprašal otrok.
Moški je spustil pogled.
»Odšel je… že davno.«
Ženska je postala pozorna:
»Počakajte… vi niste morda… Vi ste živeli na Kirovi ulici, kajne? V hiši številka 23?«
Starec je dvignil glavo.
— Da… kako to veste?
Ženska je izdihnila:
— Ker sem odraščala v tej hiši. In ta pes… je pripadal mojemu bratu.
Nastala je tišina.
Samo veter je premikal staro tablo na vhodu.
— Bil je majhen, ko je… izginil, — je rekla, — in nikoli nismo našli niti sledu.
Starec je prikimal, kot da je že dolgo čakal na ta pogovor.
— Bil sem sosed vaše družine. Pogosto je prihajal k meni — pokazal mi je svoje avtomobilčke in me prosil, naj ga naučim, kako jih popraviti.
Takrat je močno deževalo, lilo je kot iz škafa. Pobegnil je za žogo na cesto… in…
Ni mogel dokončati. Ženska je z dlanjo zakrila usta – vse je razumela.
Fant je stal, držal psa in tiho vprašal:
»Dedek, zakaj popravljaš igrače?«
Starec ga je pogledal in odgovoril:
– Ker takrat nisem mogel rešiti niti njega niti njegove najljubše igrače. In zdaj popravljam vse, kar lahko.
– Kaj pa, če vam pomagam? – je vprašal deček. – Skupaj bomo hitreje končali.
Starec se je prvič po dolgih letih nasmehnil.
Sedla sta na klop. Fant je držal izvijač, starec pa iglo z nitjo.
V tem trenutku se je dvorišče napolnilo s posebno toplino, kot da je življenje vrnilo dolg – prek nove generacije.
Od takrat ju je bilo vsako jutro mogoče videti skupaj na dvorišču:
starca in fanta, ki sta popravljala ne le igrače, ampak tudi srca.
