Nevihta se je končala nenadoma, kot da bi nekdo izklopil nebo. Nad starim pokopališčem je zavladala tišina. Vlažna zemlja se je lesketala v soncu, iz mokrih plošč pa se je dvigala para. Med križi so letali vrabci, nekje v daljavi pa je kapljala voda z dreves.
Vratar Franz, starec s sivo brado, si je obrisal čelo in stopil iz vratarnice. Ni maral nevihte – rekel je, da grom »zbudi tiste, ki morajo spati«. Danes je bil grom še posebej močan. In ko je zadnji grom utihnil, je zaslišal gluh pok – kot da bi se kamen odtrgal s svojega mesta.
Franz je pogledal proti hribu. Tam, kjer je stala stara grobnica, se je sonce odbijalo v nečem kovinskem. Vzel je svetilko, čeprav je bilo že svetlo, in se odpravil po mokri poti. Zrak je bil gost, topel, dišal je po vlagi in glini.
Ko se je približal, je razumel: masivna vrata grobnice so bila priprta. Kamen, ki jih je stoletja držal, se je razklal zaradi strele. Iz notranjosti je prihajal hlad in zatuchli vonj. Franz se je sklonil, da bi pogledal noter, a na tleh opazil sledi bosih nog. Povsem sveže. Vodile so od vrat in se izgubljale med grobovi.
Opravičil se, srce mu je razbijalo. Vse okoli je bilo preplavljeno s soncem, vendar se je zdelo, da je svetloba tu tuja, hladna. In nenadoma se je iz kleti zaslišal zvok. Ni bil odmev, ni bil veter. Koraki. Počasni, neenakomerni.
Franz je stopil nazaj, spotaknil se je ob ploščo in izpustil svetilko. Iz odprtine je na tla padla dolga senca – človeška, a kot da bi se tresla. Starec je zbežal. Šele ko se je obrnil, je videl, da so vrata kleti spet zaprta.
Naslednji dan so delavci prišli utrditi vhod. Toda ko so odstranili kamen, so našli sveže odtise nog – kot da je nekdo stal pri vratih in poslušal, kako se približujejo.
