Ko je žena vztrajala, da namestijo kamero za varuško, je privolil, samo da bi bil miren. Otrok je ravno dopolnil eno leto, žena se je vrnila na delo, z otrokom pa je čez dan ostala nova varuška. Ženo je ves čas skrbelo, ali je z njim vse v redu, kako je, ali je, ali ne joka.
Namestil je kamero, jo povezal s telefonom in jo skoraj pozabil. Dokler nekega dne na delovnem mestu iz radovednosti ni odprl aplikacije. Na zaslonu je bila običajna slika: otroška soba, preproga, igrače.
Otrok je sedel na tleh, ob njem je bila varuška s telefonom. Toda čez nekaj minut se je otrok pretegnil, spotaknil in padel.
Zajokal se je.
Čakal je, da ga bo varuška dvignila, objemala in pomirila. Namesto tega pa je jezno rekla:
„Kaj je spet? Koliko lahko še jokaš!“
Zamrl je. Ni bilo kričanja. Ni bilo grobosti. Toda ton je bil hladen, brezbrižen. Otrok je iztegnil roke, ona pa se je preprosto obrnila stran. Naslednji dan je spet vklopil kamero. Sprva je bilo vse mirno: igre, pesmice, nasmehi. Toda takoj, ko je otrok spustil igračo ali se umazal, se je glas varuške spremenil. Kratke, ostre fraze. Brez topline. Brez potrpljenja.
Spoznal je, da to ni naključje. Ko nihče ne gleda, ona preprosto oddeluje ure. Zvečer je posnetek pokazal ženi. Gledala sta molče. Najprej nezaupanje, potem solze. Ni bilo nobenih scen – samo mirno slovo. Čez nekaj dni je prišla druga varuška. Mlada, nasmejana, pristna.
Zdaj, ko je kamera vklopljena, je videti povsem drugačna slika: smeh, igrače, otroške pesmi, prvi koraki.
Otrok ne joka – srečen je.
Kamero je pustil vklopljeno, vendar si posnetkov skoraj ne ogleduje več. Zdaj mu zadostuje, da iz sobe sliši zvonki smeh – in ve, da je vse v redu.
