Let naj bi bil običajen. Let je bil jutranji, letalo skoraj polno, vsi so bili videti zaspani, utrujeni. Ljudje so se namestili, prestavljali torbe, zapirali police. Nič nenavadnega. On je zasedel svoje mesto ob oknu. Pred njim sta bili dve uri potovanja. Želel se je samo sprostiti, gledati oblake skozi okno in malo pospati. Toda mir se je končal v trenutku, ko je za njim zazvonil glasen, nadležen glas:
»Kako je tesno! Niti nog ne morem premakniti!« se je pritoževal potnik za njim.
Sprva ni posvečal pozornosti. Vsi so kdaj nezadovoljni. Toda čez minuto so se noge ostro uprle v njegov naslon. Mehko sedežno blazino je streslo. Vzdihnil je in poskušal neopazno premakniti. Toda v naslednjem trenutku je prišel en udarec. Potem drugi. Potem tretji.
Obrnil se je:
— Oprostite, ali lahko ne brcate sedeža?
Človek zadaj — velik moški, star okoli štirideset let — se niti ni potrudil, da bi bil vljudnen:
— Raztegujem noge. Imam pravico.
Glas je bil grob, pogled aroganten.
Ton je bil tak, kot da je on tu gospodar.
Poskušal je pojasniti:
»Razumem, ampak pritiskate mi naravnost v hrbet. Bi lahko bili malo bolj previdni?«
»Če ti kaj ni všeč, zamenjaj sedež,« se je nasmehnil.
Stewardesa je šla mimo.
Odločil se je, da ne bo povzročal konflikta, in se obrnil k njej:
— Oprostite, lahko vam kako pomagam? Nenehno potiska stol.
Prijazno se je nasmehnila:
— Gospod, prosim, ne dotikajte se stola potnika pred vami.
Na kar je moški teatralno vzdihnil:
— Oh, no, našel se je pritožnik… Nič, bo že prenašal.
Stewardesa je odšla. In udarci v hrbet so postali še močnejši. Stisnil je zobe. Dihal je počasi. Ni hotel škandala. Ni hotel »izgledati šibkega«. Ni hotel postati tisti, ki se prepira zaradi malenkosti. Toda čez nekaj časa je moški za njim začel še glasno govoriti po telefonu, čeprav se je letalo že pripravljalo na vzlet:
„Kako naj ga izklopim? Povedal bom, ko bom končal!“ je govoril v slušalko in ignoriral prošnje posadke.
Vsi okoli njega so ga začeli jezno gledati. Toda nihče ni rekel ničesar. Letalo je vzletelo. Udarec se je nadaljeval. Včasih naključno. Včasih očitno namerno. Čutil se je nemočnega. In takrat, v nekem trenutku, se je zgodilo tisto, kar je bilo zadnja kaplja.
Moški za njim je odprl mizico in začel jesti burrito, ki ga je kupil na letališču – glasno je cmokal, drobil koščke in iztegnil roko naprej, da bi embalažo položil na naslonjalo prednjega sedeža. Kar tako. Kot na polico. To ni bilo več le nesramnost. To je bilo ponižanje. Počasi se je obrnil.
»Odstranite to,« je rekel tiho.
»In kaj boste storili?« se je nasmehnil, ne da bi umaknil roko.
V tem trenutku je sosed spet poklical stevardeso prek prehoda:
»Gospodična, oprostite, ampak ta potnik se vede nesprejemljivo.
Stevardesa se je približala. Pogledala je situacijo. In tu se je prvič v njenem glasu pojavila strožnost:
»Gospod, če ne prenehate takoj, bomo sestavili zapisnik o kršitvi pravil letenja. To pomeni globo, vpis na črni seznam letalske družbe in obvestitev policije ob prihodu.
Smeh je izginil.
»Ste … resni?« je izdavil moški.
»Absolutno,« je odgovorila.
Sedela je nepremično. Minuto. Pet. Petnajst. Potem je tiho zašepetala:
»Oprostite.«
Ampak ne naprej. Nikamor. Sam sebi. Potnik ob oknu je samo gledal v nebo. Oblaki so bili ravni. Mirni. Ni bilo niti hrupa niti jeze. In nenadoma je razumel:
Včasih ni treba kričati, da bi zmagal. Dovolj je, da nekdo v bližini ne molči.
