To je bil povsem običajen večer. Družina Miller je preživljala čas doma – v udobni podeželski hiši, ob kaminu, ob vonju vanilijevih piškotov. V kuhinji je mama Sara postavila čajnik, v dnevni sobi pa je dveletni sin Oliver igral s kockami na mehki preprogi. Izdelki za kuhinjo
Kot vedno je poleg ležal njihov zlati prinašalec Benny – miren, zvest in ljubezniv pes, ki je z njimi živel že več kot pet let. Benny je oboževal Oliverja.
Potrpežljivo je dopuščal, da je malček po njem vozil avtomobilčke, ga vlekel za ušesa, mu dajal piškote in celo poskušal mu natakniti otroško kapico. Sara je pogosto šalila: »No, Benny, zdaj si uradno varuška.
Televizor je igral na pol glasnosti, oče Michael je na telefonu pregledoval novice. Nihče ni opazil, kako se je nad dnevno sobo rahlo zazibala ogromna kristalna lestev. Morda zaradi napetostnega padca, morda zaradi rahlega prepiha iz okna, je stara pritrditev lestve nenadoma popustila.
Benny je to prvi opazil. Njegova ušesa so se napela, oči so se zazrle navzgor in tiho je zagrmel. »Kaj je, Benny?« je vprašala Sara iz kuhinje, a ni uspela narediti niti koraka.
In čez trenutek – oglušujoč pok. Ogromna lestev se je odtrgala s stropa in poletela naravnost tja, kjer je sedel mali Oliver. Vse se je zgodilo v delčku sekunde. Benny je bliskovito planil s svojega mesta.
Pobegnil je k dečku, ga potisnil s preproge in ga prekril s svojim telesom. V istem trenutku je lestenec padel na tla in se razletel na tisoče steklenih koščkov. Anna (oprosti, Sara) je zakričala, spustila skodelico in stekla v dnevno sobo.
Michael je skočil za njo. Benny je ležal in ščitil otroka. Na hrbtu je imel drobne ureznine, dlaka je bila na nekaterih mestih v steklu, vendar je bil Oliver cel in nepoškodovan. Jokal je od strahu, vendar ni imel niti ene praske.
Sara je padla na kolena, stisnila sina k sebi, nato pa je z solzami v očeh objela Bennyja. »Rešil si ga … moj fant, rešil si ga …« Pes je tiho zavekal in zamahal z repom, kot da bi rekel: »Glavno je, da je v redu.«
Naslednji dan je veterinar pregledal Bennyja – imel je nekaj plitkih prask, nič resnega. Že čez nekaj dni je spet tekal po dvorišču, kot da se nič ni zgodilo. Sara je to zgodbo delila na družbenih omrežjih – najprej s prijatelji, nato so jo objavili tudi novičarski portali.
V komentarjih so pisali: »To je pravi prijatelj!« »Pes-junak! Do solz!“ „Benny si zasluži medaljo!“ Čez teden dni je družina na steno v dnevni sobi obesila novo fotografijo – Oliver in Benny skupaj v jutranjem soncu. Pod njo je Sara napisala: „Včasih naš angel varuh ne pride s krili … ampak z repom in dobrim srcem.“
