Vse je bilo kot običajno. Na poti domov smo se ustavili v supermarketu in kupili mleko, kruh in zelenjavo. Odločili smo se, da vzamemo meso – želeli smo pripraviti domačo večerjo, tako okusno kot nekoč. Na pultu so ležali lepi rožnati kosi – ravni, sijoči, kot na sliki. Prodajalec je zagotovil:
»Danes je prišlo novo pošiljko! Vse je sveže, vzemite, ne boste obžalovali.«
Zapakirali smo ga v originalno embalažo z lepo nalepko in datumom, ki je izgledal »pravilen«. Nič sumljivega.
Doma se je vse začelo s tistim majhnim, a zelo pomembnim trenutkom – ko smo odprli embalažo.
Sprva je bil vonj komaj opazen. Kot da bi bilo nekaj kovinskega, vlažnega.
A čim dlje je meso ležalo na zraku, tem močnejši in težji je postal vonj.
Dokler ni udaril v nos, kot nekakšen truplast, gnilen, gnusen, takšen, da se ti stisne grlo. 🤢
Postalo je jasno: to ni sveže meso.
In niti ni »samo ležalo«.
Vonjalo je, kot da bi ga hranili več tednov.
Najhujše pa se je pokazalo, ko so kos obrnili.
Spodaj je bil temno rjav, skoraj zelen, lepljiv.
Kot da so zgornji del namerno očistili, izrezali slabe dele, spodnji pa skriti – vedoč, da doma nihče ne bo takoj opazil.
In v tem trenutku se je zavedel:
To je bilo narejeno namerno.
Ni bila napaka.
Ni bila naključje.
Bila je namerno prodana pokvarjena serija.
Misli so se mi vrtele:
Kaj če bi ga pripravili?
Kaj če bi ga pojedli otroci?
Kaj če ne bi takoj začutili vonja?
Postalo mi je nelagodno.
Odločili smo se, da se vrnemo v trgovino.
S vrečko, računom, izdelkom.
Prodajalka na blagajni se je, kot ponavadi, smehljala – dokler ni videla, kaj je v vrečki.
Nasmeh je izginil v trenutku, kot bi ga odnesla val.
A niti poskusila se ni presenetiti.
Kot da je vedela, da bo tako.
– Pojdite k administratorju, – je rekla utrujeno.
Administratorica je prišla ven – njen pogled je bil hladen, resen, ocenjevalen.
– Kaj se je zgodilo?
– To smo kupili pri vas. Sveže. Poglejte, gnilo je.
Pogledala je – in se takoj obrnila stran, kot da ji je vse jasno.
– Kaj hočete, včasih so serije različne, – je rekla suho.
– Serije?! – mi je ušlo. – To je nevarno za zdravje!
– Lahko pustite meso, vrnila vam bom denar.
– In to je vse?
– Kaj hočete?
In v tej frazi je bilo vse.
Kaj hočeš?
Ti si nihče.
Mi bomo to spet prodali – komu, ki ne bo preverjal.
Ta misel me je prestrašila.
Ker so v vrsti stali ljudje. Kupovali so isto meso. Iste embalaže. Iste lepe nalepke.
In niso vedeli, da jim lahko prodajo strup.
Naredili smo fotografijo.
Objavili smo jo v lokalni skupini mesta.
In tam se je začelo.
Na stotine komentarjev.
Ljudje so prepoznali to serijo.
Izkazalo se je, da to ni bil prvi primer.
Nekdo je napisal, da se je zastrupil.
Nekdo, da je otrok bruhal.
Nekdo, da trgovina »varčuje«, tako da obnovi zgornjo plast mesa in z nožem odreže gnilo.
Šele takrat je postalo jasno, da ni bilo treba samo vrniti izdelka.
Treba je bilo opozoriti.
Ker dokler molčimo, se to nadaljuje.
