Večer. Ena najbolj modnih restavracij v centru mesta. Bele prti, kristalni kozarci, mehka svetloba svetilk. Gostje – moški v oblekah, ženske v nakitu. Glasba, vonj vina in govejega mesa v omaki.
Vrata so se odprla in v dvorano je vstopila ženska v starem plašču. Siva šala, obrabljeni čevlji, torba z obrabljenimi ročaji. Izgledala je, kot da se je zmotila v naslovu.
Metrdotel je zamrl, natakarji so si izmenjali poglede. Za sosednjimi mizami je nekdo zasikal.
»Gospa, morda iščete kavarno nasproti?« je vljudno, a hladno vprašal natakar.
»Ne,« je tiho odgovorila. »Želim večerjati tukaj.«
Sedla je za mizo ob oknu, odprla jedilni list in ga dolgo gledala. Nato je rekla:
»Prosim, skodelico juhe dneva.«
Natakar je stisnil ustnice, pogledal druge goste, ki so že nasmejano opazovali. Naročili so kozarec vina in se šepetali:
– Glej, »gospodična juha«! –
– Verjetno varčuje za kosilo cel teden…
Prinesli so juho. Preprosto, juha z zelenjavo. Ženska je jedla počasi, mirno, kot da ne bi opazila niti šepetanja niti posmehovanja. Ko je končala, je poklicala natakarja in prosila za račun.
»Seveda, gospa,« je odgovoril nekoliko posmehljivo. »Skupaj tri evre.«
Ženska je iz stare denarnice vzela debel sveženj bankovcev, mu podala sto evrov in rekla:
»Brez vračila. To je za vse, ki danes večerjajo tukaj.«
Natakar je otrpel. V dvorani je zavladala tišina.
„Oprostite… ste prepričani?“
„Da,“ je mirno odgovorila. „Imam razlog, da se zahvalim tej restavraciji. Nekoč je tu delal moj mož. Bil je glavni kuhar. Prav on je izumil to juho.“
Obrazi gostov so se spremenili. Smeh je izginil. Nekdo je tiho spustil pogled. Ženska je nadaljevala:
»Sanjala sva, da bova prišla sem skupaj, a umrl je, preden je restavracija odprla vrata. Danes je obletnica. Hotela sem samo poskusiti njegovo juho.«
Vstala je, lepo zložila prtiček in se odpravila proti izhodu. Nihče ni rekel niti besede. V tistem trenutku je utihnila celo glasba.
Ko se je za njo zaprla vrata, je natakar tiho rekel:
»Ta juha je bila po njegovem originalnem receptu. Nikoli nismo vedeli, kdo ga je izumil.
Na mizi ob oknu je ostala prazna skodelica in račun, na katerem je bilo z velikimi črkami napisano:
»Ljubezen in spomin sta dragocenejša od katerega koli menija.«
