Stopila sem na verando in videla, kako je stena… oživela! Na stotine drobnih bitij se je iz skrivnostnega kokona izleglo prav pred mojim vrati!

Prizor, ki se je odvijal pred mojim vhodom to jutro, je bil osupljiv – kot majhna naravna predstava, o kateri nisem vedela. Na prvi pogled sem mislila, da se na opeki pod nadstreškom gnete prah ali mravlje. Toda ko sem se bolje ozrla, sem spoznala, da to niso navadni insekti, ampak majhne bogomolke, ki so se pravkar izlegle iz svoje skrivnostne kapsule.

Iz majhne ovalne strukture, podobne penastemu kokonu – ootek – so ena za drugo lezle krhke prosojne bitjece. Njihova telesa so se lesketala v jutranjem soncu, njihove tanke nogice, skoraj breztežne, so se oprijemale opeke, zraka in celo drug drugega. Zdelo se je, da stena sama živi in diha. Na stotine drobnih bogomolov se je počasi razširilo v vse smeri in oblikovalo miniaturno vojsko novorojenčkov.

To pojav se imenuje »sinhroni izhod« – presenetljiva lastnost bogomolov, ko se vsi mladiči pojavijo na svet skoraj istočasno. Stala sem kot očarana: kako je lahko narava tako natančna, organizirana in hkrati popolnoma divja? Odgovor je preprost in genialen. Ti mladički so potomci samice bogomola, ki je svoje potomstvo zapustila še jeseni, ko je bil zrak mehak in trava zelena.

S prihodom mraza je ooteka ostala na mestu, kot da bi bila mrtva. V njej pa se je življenje skrivalo in čakalo na signal. Pozimi so zarodki spali – nepremični, skriti pred vetrom in mrazom. In zdaj, ko je pomladno sonce ogrelo zrak, ko je temperatura dosegla idealno raven, je narava dala kemični znak.

In oni – na stotine drobnih bitij – so začeli svoje množično prebujanje. Njihovo sinhrono rojstvo ni naključje, ampak strategija preživetja: več malčkov se pojavi hkrati, večja je verjetnost, da se bo vsaj del njih uspel skriti pred plenilci in dočakati odraslo dobo.

Čez nekaj minut se bodo razpršili – nekateri na travo, drugi na steno, tretji v listje. Čez nekaj dni bodo že lovili – miniaturni, a neusmiljeni plenilci, ki jih je narava ustvarila za idealno ravnovesje. Gledala sem jih in razmišljala: koliko življenja je v svetu, ki ga preprosto ne opazimo. Medtem ko spimo, zajtrkujemo, se mudi – le nekaj centimetrov od nas se rojevajo cele vesolje.

Like this post? Please share to your friends: