Zgodnje jutro na obali Črne gore. Morje je mirno, nebo jasno, sonce se šele dviga nad obzorjem. Trije ribiči – Miloš, Arsen in Luka – se odpravijo na svojo staro leseno ladjo, kot to počnejo vsako jutro. Morje jih hrani, morje jih tudi plaši – stari so vedno govorili, da pod vodo živijo »tisti, ki jih je bolje ne motiti«.
Toda to jutro je bil ulov že od samega začetka nenavaden. Mreža, spuščena v globino, se je nenadoma napela, kot da bi se je oklenil kamen. Čoln se je nagnil, vrvi so zaškripale, voda okoli je zavrela v mehurčkih.
»Vleci, Luka!« je zaklical Miloš in se uprl z nogami. In ko se je mreža pojavila iz vode, so vsi trije zamrli.
V mrežah se je zvijalo nekaj ogromnega. Rib – a ne takšnih, kot so jih videli prej. Srebrno-siva koža, kot iz kovine. Oči – prevelike, skoraj človeške, sijoče, kot iz stekla. In vzdolž telesa – čudne izrastline, podobne majhnim bodicam. Ni se premikala, a zdelo se je, da jih opazuje.
»Je to … morski črv?« je zašepetal Luka.
»Ali mutant,« je zamrmral Arsen. »Od teh izpustov lahko zdaj pričakuješ karkoli.«
Hoteli so jo potegniti v čoln, a takoj, ko je Miloš z grabljami podrl mrežo, se je riba nenadoma zganila. Tako močno, da se je čoln skoraj prevrnil. Brizgi vode so jim prileteli v obraze. In v tem trenutku se je izpod njenih škrg zaslišalo nekaj podobnega stoku.
Vsi trije so se odmaknili. Morje je spet postalo mirno, le valovi so šumeli ob ladji. Ribja je ležala nepremično — a njene oči so še vedno gledale. Kot da prosijo, naj jih spustijo.
Zgodnje jutro na obali Črne gore. Morje je mirno, nebo jasno, sonce se šele dviga nad obzorjem. Trije ribiči – Miloš, Arsen in Luka – se odpravijo na svojo staro leseno ladjo, kot to počnejo vsako jutro. Morje jih hrani, morje jih tudi plaši – stari so vedno govorili, da pod vodo živijo »tisti, ki jih je bolje ne motiti«.
Toda to jutro je bil ulov že od samega začetka nenavaden. Mreža, spuščena v globino, se je nenadoma napela, kot da bi se je oklenil kamen. Čoln se je nagnil, vrvi so zaškripale, voda okoli je zavrela v mehurčkih.
»Vleci, Luka!« je zaklical Miloš in se uprl z nogami. In ko se je mreža pojavila iz vode, so vsi trije zamrli.
V mrežah se je zvijalo nekaj ogromnega. Rib – a ne takšnih, kot so jih videli prej. Srebrno-siva koža, kot iz kovine. Oči – prevelike, skoraj človeške, sijoče, kot iz stekla. In vzdolž telesa – čudne izrastline, podobne majhnim bodicam. Ni se premikala, a zdelo se je, da jih opazuje.
»Je to … morski črv?« je zašepetal Luka.
»Ali mutant,« je zamrmral Arsen. »Od teh izpustov lahko zdaj pričakuješ karkoli.«
Hoteli so jo potegniti v čoln, a takoj, ko je Miloš z grabljami podrl mrežo, se je riba nenadoma zganila. Tako močno, da se je čoln skoraj prevrnil. Brizgi vode so jim prileteli v obraze. In v tem trenutku se je izpod njenih škrg zaslišalo nekaj podobnega stoku.
Vsi trije so se odmaknili. Morje je spet postalo mirno, le valovi so šumeli ob ladji. Ribja je ležala nepremično — a njene oči so še vedno gledale. Kot da prosijo, naj jih spustijo.
