Zgodnje jutro v majhnem evropskem mestecu. Ozke ulice, mokra tlakovana cesta po nočnem dežju, hladen zrak in vonj kave iz odprtih kavarn. Ljudje so se mudili v službo, nekateri so vozili kolesa, drugi so odpirali trgovine na vogalu. Vse je potekalo po navadi.
Po eni od ulic je hodil fant – z nahrbtnikom, slušalkami in zamaknjen v mislih. Poleg njega je tekla njegova psica – velika ovčarka z inteligentnimi očmi. Vedno ga je spremljala v šolo in ponavadi je hodila mirno. Danes pa je bilo drugače.
Pes je bil ves čas na preži: pogledoval je nazaj, se ustavljal, vlekel povodec, kot da je nekaj čutil. Fant se je jezno nasmehnil:
„No, kaj je, pojdiva, vse je v redu …“
Stopil je na prehod za pešce in v istem trenutku ga je ovčarka močno potegnila nazaj, tako močno, da je padel na pločnik.
V naslednjem trenutku je po cesti z ropotom zapeljal ogromen tovornjak. Na mokri podlagi je zdrsnil, zavore so zavreščale, voznik je obupano trobil. Avto je trčil v kovinsko ograjo, iskre so letele, mimoidoči so zakričali.
Če pes ne bi potegnil, bi fant pristal pod kolesi.
Sedel je na pločniku, se ni premikal in gledal oblake dima in razbite izložbe. Pes je stal ob njem, tresel se, vendar ne od strahu, ampak od napetosti. Njegov pogled je bil vztrajen, kot da bi vedel, da je vse že mimo.
Voznik je izstopil iz kabine, bled in zmeden:
»Gospod, otrok! Nisem mogel zavreti … zavore so odpovedale!«
Okoli se je že zbrala množica. Ljudje so vzklikali, nekateri so snemali s telefoni, drugi so božali psa po glavi. Vsi so razumeli eno: če ne bi bilo nje, bi se zgodila tragedija.
Čez uro so zaprli cesto, prišli so policisti, čistilci, novinarji. Na ozadju razbitega tovornjaka sta stala deček in njegov pes – mokra od dežja, umazana od blata, a živa.
Fotograf je posnel fotografijo – deček objema psa, poleg njiju pa leži pretrgana vrv.
Ta fotografija se je nato pojavila v vseh novicah:
„Zvest pes je rešil otroka pred smrtjo – sekunde pred katastrofo”.
Od takrat so v tem mestu vsi poznali ovčarja. Ljudje so se smejali, ko so šli mimo, in rekli:
„Tukaj je, tisti pes. Junak brez besed”.
Fant je vsak dan hodil po isti poti in jo držal za novo, močno povodec.
Več ni nosil slušalk.
In vsakič, ko je šel mimo istega križišča, je malo močneje pritisnil roko na njen vrat – v zahvalo za drugo življenje.
