Bil je običajen siv večer. Hladen veter, mrzel dež, izložbe trgovin so odsevale neonske napise. Najstnik je stal na prehodu, poslušal glasbo in razmišljal o svojih stvareh – o šoli, o nadležnih urah, o sanjah, ki so se zdele daleč.
In nenadoma – gluh zvok padca.
Na pločniku, nedaleč od avtobusne postaje, je padel starejši moški. Torba mu je izpadla iz rok, živila so se razsula po asfaltu. Ljudje so šli mimo – nekateri so vrgli hiter pogled, drugi so odvrnili oči. Samo fant si je snela slušalke, pristopila in mu pomagala vstati.
– Pazite … vse v redu?
– Ah, sin … zdrsnil sem, – je težko dihal starec, – nič, zdaj …
Fant mu je pomagal pobrati živila, ga posadil na klop in iz nahrbtnika vzel steklenico vode. Starec se je nasmehnil:
– Hvala, fant. Danes ni več pogosto srečati ljudi, ki se preprosto ustavijo.
Hotel je oditi, a fant je vztrajal, naj počaka na avtobus. Starec je hvaležno pokimal in tiho rekel:
— Veš, dobro se vrača. Vedno. Samo ne takoj.
Fant temu ni pripisal pomena. Pomagal je — in pozabil. Običajen dan, običajno dejanje.
Minil je teden.
Mraz se je okrepil, zapadel je sneg. Fant se je vračal iz šole, ko je pri vhodu zagledal znano postavo. Isti starec je stal, opirajoč se na palico, v rokah pa je držal majhen kovček.
»Zdravo,« je rekel z nasmehom. »Čakal sem te.«
Fant je bil zmeden:
»Ste… ste v redu? Zakaj ste prišli?
« »Hotel sem vrniti dolg,« je tiho odgovoril starec. »Ampak ne z denarjem.
Podal mu je kovček. Težak, star, z kovinskimi vogali.
— Vzemi ga. To je zate.
— Ampak ne morem… — je začel fant, a ga je starec prekinil:
— Lahko. Notri je nekaj, kar ti bo prišlo prav, ko boš odrasel.
In ne da bi mu dal priložnost za pojasnilo, se je obrnil in odšel, previdno stopajoč po snegu.
Fant je stal in ni vedel, kaj naj stori. Potem je kovček odnesel domov in ga postavil na mizo.
V njem so bile stare knjige, zemljevid Evrope, lepo zložena vojaška suknja in pismo.
Na porumenelem listu je bilo napisano:
„Nekoč so mi pomagali tako, kot si mi pomagal ti. Takrat sem bil prepričan, da na svetu ni več dobrote. A ona obstaja – če vsaj en človek ne gre mimo. Ta kovček je pripadal mojemu sinu. Naj ti zdaj služi.“
Fant je sedel, bral in ne verjel. Na dnu kovčka je ležala majhna škatlica – v njej je bila ura, ki se je ustavila ravno tisti dan, ko je fant pomagal starcu.
Nikoli ni izvedel, kdo je bil ta človek, od kod je prišel in kam je potem izginil. Toda od takrat je razumel eno: vsako dejanje je veriga, ki se vrne. Včasih čez teden dni, včasih čez življenje.
