Gozd je bil tiho, zalit z mehkim avgustovskim soncem. Zrak je dišal po suhih borovcih, prahu in nečem starem – kot da se je čas tu ustavil.
Dva prijatelja, Artem in Leo, sta se z motocikli peljala po zapuščeni gozdni cesti. Pogosto sta se odpravila na takšne izlete: preprosto pobegnila iz mesta, poslušala bučanje motorja in šumenje vetra, občutila, da je svet okoli njiju še vedno živ.
Tisti dan je bilo vse kot običajno. Čelade so se bleščale v soncu, verige so se lesketale, iz zvočnikov je prihajala glasba. Toda na ovinku, kjer se je cesta končala pri starem, pogreznjenem mostu, je Artem nenadoma zmanjšal plin.
„Stoj … si to videl?“ je zaklical v mikrofon slušalk.
„Kaj?“ je vprašal Leo, ko se je približal.
Artem je pokazal na rob ceste. Tam, med grmovjem, je ležala stara, temna torba. Odrgnjena, umazana od zemlje, z odtrganim trakom. Zdelo se, da je bila zavržena že pred mnogimi leti.
»Verjetno je smet,« je Leo skomignil z rameni.
Toda Artem ni odvrnil pogleda.
»Počakaj … kot da se je premaknila.«
Leo se je zasmejal:
»Si gledal preveč grozljivk?«
A ko sta se približala, je tudi on utihnil.
Torba se je resnično premaknila. Komaj opazno, kot da bi nekaj dihalo v njej.
Artem se je sklonil in z nogo potegnil za rob.
Tišina. Le rahlo šumenje.
Prisedel je in previdno odprl zadrgo do polovice. V nos mu je udaril vonj po vlagi, bencinu in nečem živem.
»Fuj, kaj je tam?« je vprašal Leo in se sklonil.
»Ne vem … umazane krpe …« Artem je dvignil kupček tkanine in takrat se je izpod njega zaslišal šibek pisk.
Oba sta zamrla.
Artem je previdno odstranil ostanke tkanine in pod njimi zagledal dva majhna kepica.
Dva mucka. Siva in bela, tresoča se, pokrita z umazanijo in prahom. Oči so komaj odprte, tačke so šibke kot vžigalice.
»Bože… živita!« je izdihnil Leo.
Eden od muckov je tiho zamijavkal, drugi se ni niti premaknil.
Prijatelji so bili zmedeni.
»Kdo bi lahko storil kaj takega?« je rekel Artem, ko je gledal majhna telesa. »Pustiti ju tako, v divjini…«
Leo je stisnil pesti:
»Ljudje so včasih hujši od živali.«
V nahrbtniku sta hitro našla steklenico vode, jo nalila v pokrovček in jo približala njunim gobčkom. Siva mucka je začela piti – žejno, šibko, a obupno. Bela je le tiho stokala.
»Ne moremo jih pustiti tukaj,« je odločno rekel Artem.
Leo je prikimal:
»Vzamemo ju s seboj.«
V prtljažnik so položili majico, vanjo spravili mačketa in previdno se odpeljali nazaj.
Sonce je zahajalo, zrak je postajal hladnejši, gozd pa je bil kot da jih opazuje.
Pot domov se je zdela neskončna. Prijatelja sta vozila počasi, skoraj brez pogovora. Vsakič, ko je motor preveč glasno brnel, se je Artem obrnil in preveril, ali mladički dihajo.
Ko so prispeli v mesto, so najprej odšli v veterinarsko kliniko, ki je odprta 24 ur na dan. Veterinarica, ženska srednjih let z nežnim pogledom, je vzela mačke v roke.
„Prišli ste pravočasno …“ je rekla in jih pogledala z rahlim nasmeškom. „Če bi jih našli uro kasneje, bi bilo prepozno.“
Mladičke so umili, ogreli in jim dali mleko s pipetko. Siv je bil fant, bela pa punčka. Zdravnica se je nasmehnila:
»No, reševalci? Izberite jim imena.«
Leo je pogledal Artema:
»Kaj praviš na Lucky in Hope?«
— »Primerno,« je odgovoril Artem, ko je opazoval, kako so majhna bitja zaspala pod toplo svetilko.
Čez nekaj dni so jih ponovno obiskali. Mladički so že odprli oči, poskušali plaziti in glasneje mijavkali.
V kliniki so jih vsi poznali — »motoristi, ki so našli mladičke«.
Minil je teden. Artem se je odločil, da bo enega obdržal zase, Leo pa drugega.
Zdaj sta vsako jutro, ko sta se srečala pred garažo, dva mucka – siva in bela – sedela na sedežih motorjev, kot da sta tudi sama pripravljena na avanture. 🐾
In vsakič, ko so se peljali mimo tiste gozdne ceste, so upočasnili, pogledali v smer grmovja in se tiho nasmehnili.
Ker življenje včasih ne prinaša preizkušnje, ampak darilo – preprosto v umazani stari torbi sredi gozda.
