Dež je padal ves večer. Anya se je vrnila domov prej kot običajno – sestanek je bil odpovedan, avtobus je prišel pravočasno, in ona, vesela redke priložnosti, se je odločila, da bo moža razveselila z večerjo. Kupila je njegov najljubši štrudelj, kavo, v pekarni pa svež kruh.
„Danes bova končno imela miren večer v dvoje,“ je pomislila, ko je odprla vrata.
A ko je stopila v spalnico, je obstala.
Na postelji je sedel njen mož Aleksej, ob njem pa ženska. Mlada, lepa, z razpuščenimi lasmi.
Bila sta zelo blizu, gledala sta nekaj na prenosnem računalniku. Smejala sta se. Na kolenih sta imela odejo. Njuna postelja. Njun dom. Njuna topla svetloba iz namizne svetilke.
Ani je zastal dih. Vrečke so ji izpadle iz rok, kruh se je zakotalil po tleh. Mož je planil pokonci:
— Anya! Počakaj, to ni tisto, kar misliš!
A te besede so le poslabšale stanje. Ni tisto, kar mislim? — se je odmevalo v njeni glavi.
Obrnila se je in odšla v hodnik. Mož jo je dohitel in jo zagrabil za roko.
— Počakaj, prosim. To je Liza. Ona…
— Vidim, kdo je to, — je hladno odgovorila Anya, ne da bi dvignila pogled. Poznala je to dekle — stažistka iz njegovega urada. Prav tista, o kateri so prijateljice že šepetale: »Poglej, na fotografiji sta si preveč blizu.«
Anya je odrinila njegovo roko.
»Nadaljuj z razlaganjem,« je rekla in zaprla vrata spalnice.
Ni spala.
V glavi so se ji vrtele iste slike – on in druga ženska. Na njuni postelji. Njun smeh. Njegov miren obraz.
Telefon je vibriral – sporočila od Lješe:
»Anya, prosim, odpri vrata. To je pomembno.«
»Nisi razumela.«
»Ni prišla zaradi mene.«
Ampak ni brala naprej.
Ob šestih zjutraj je vstala, skuhala kavo in končno odprla sporočila. In tam je bila fotografija. Na njej je bila tista Liza. Zraven nje je bil sedemletni deček.
In podpis:
»To je moja sestra. Gledali smo video o našem očetu … umrl je pred tednom dni. Nisem vedel, kako ji pomagati, zato sem ostal ob njej. Oprosti, da ti nisem takoj povedal.«
Anya se je usedla. V grlu je imela suho. Spomnila se je, kako je na mizi poleg prenosnega računalnika stal krožnik s kavo, kako je Liza brisala oči, kako jo je Lesha objemal – ne strastno, ampak nežno, kot otroka. In nenadoma se je vse uredilo.
Tiho je vstopila v spalnico. Na postelji je bil še vedno prenosni računalnik, ohlajena kava, odvržena blazina. Ljoša je spal na kavču, ne da bi se slekel.
Anya je pristopila, ga pokrila z odejo in zašepetala:
— Oprosti, da ti nisem takoj verjela.
Odprl je oči in se utrujeno nasmehnil.
– Tudi jaz bi pomislil drugače.
Od takrat ni več sklepala na podlagi čustev. Včasih je tisto, kar se zdi izdaja, le trenutek, iztrgan iz konteksta. In če ljubiš, moraš vsaj prisluhniti.
