Sonce se je počasi spuščalo za gore in obarvalo nebo v zlato-roza barve. Veter je prinašal vonj borovcev in hlad. Po ozki gorski poti se je počasi pomikal invalidski voziček – njegova kolesa so tiho škripala po gramozu, ob njem pa je hodil velik nemški ovčar po imenu Rex.
Na vozičku je sedela Eleanor Brandt, 82-letna nekdanja profesorica literature. Po kapi ni mogla več hoditi, vendar je vsak večer prosila vnuka, naj jo odpelje tja, kjer se je odpiral pogled na dolino. Tam je, po njenih besedah, »spet čutila življenje«.
»Pusti me tu, Daniel, ne bom dolgo. Ne skrbi, Rex je tu,« je rekla z nasmehom.
Daniel, ki je poznal trmasto naravo svoje babice, se je za kratek čas oddaljil in jo pustil pod zanesljivim nadzorom psa.
Večer je bil miren. Veter je premikal suho travo, nekje v daljavi je kričala ptica. Eleanor je gledala sončni zahod in se spominjala moža. Pogladila je Rexa po glavi:
»Se spomniš, moj stari prijatelj … prav tu, pri tisti smreki, mi je dal ponudbo …«
Pes je tiho zamrmlal, kot da se strinja, in se ulegel poleg nje, z glavo na njenih kolenih.
A nenaden sunek vetra je pod enim od koles vozička iztrgal kamen. Gramoz se je vsul in voziček se je počasi začel premikati naprej – naravnost proti robu.
Eleanor ni uspela niti zakričati. Kolesa so zdrsnila, prepad pa je bil le nekaj metrov stran.
Rex je reagiral takoj. Planil je naprej, z zobmi zagrabil rob volnenega plašča, ki je pokrival njegovo gospodarico, in ga z vso močjo potegnil nazaj. Odeja je zdrsnila, kočija se je nagnila, a pes ni popustil. Renčal je, napenjal vse mišice, s taco se je oprijemal tal in puščal globoke brazde.
»Rex…« je zašepetala Eleanor, glas ji je trepetal od strahu.
Svet je zamrl. Slišati je bilo le šumenje vetra in hripavo dihanje psa.
In nenadoma – sunk. Rex je voziček sunkovito potegnil na stran, da se je kolo zataknilo za kamen. Vse se je ustavilo. Med kolesom in robom prepada je ostalo manj kot dlani.
Pes je stal, težko dihal, njegova dlaka je bila prekrita z ivjem, vendar je njegov pogled ostal pazljiv. Ni se oddaljil od vozička niti za korak, dokler ni prispel Daniel, ki je zaslišal hrup.
»Babica! Kaj se je zgodilo?!« je zaklical in se ji vrgel v naročje.
Eleanor je sedela, bleda, a živa. Gladila je Rexa po gobcu, po licih pa so ji tekle solze.
»Rex me je rešil, Daniel… zadržal me je…«
Fant je pogledal navzdol – na globoke sledove krempljev, brazde in razpadli sneg. Do roba – nekaj centimetrov. Pokleknil je in objel psa.
Od takrat Eleanor ni več prosila, naj jo pustijo samo. Vsak večer so se vračali sem skupaj: Eleanor, Daniel in Rex. Pes je vedno sedel ob njej in pazljivo gledal v daljavo, kot da ne varuje samo njenega življenja, ampak tudi njen spomin.
Na mestu, kjer se je čudež resnično zgodil, je Daniel postavil majhen leseni znak z napisom:
„Tu je ljubezen ohranila življenje.“
Včasih čudeži ne prihajajo z nebes.
Včasih tečejo k nam po snegu – na štirih nogah,
z zvestimi očmi, pripravljenimi, da nas podprejo,
ko se ves svet ruši pod nogami.
